Potomci sonca

Svež zrak mi na vrhu hriba češe lase
in buhteče misli.
Sončni žarek zbode v oči,
zamižim in sedé stisnem trebuh,
da s popkom potrkam po maternici.
Zbudim vsa že zdavnaj donošena bitja,
spočeta s soncem.
Imajo velika srca, lepe prste
in poželjiva usta.
Čakajo na čoln,
ki jih bo nekoč odpeljal
na kopno.
V skale ob obali bodo
vklesala svoje dlani
in po mikrofonu
razdajala toplino,
s katero jih že predolgo
razvajam.