sreda, februar 27, 2013

Celovitost, da ti kar zakuha

Čudim se tehtnosti, celovitosti kakovosti, če temu lahko tako rečem, že pokojnih jugoslovanskih piscev. Tega namreč zdaj v knjigah res več ne zaslediš. So kritični pisuni, nekateri zelo analitsko podkovani, drugi imajo krasen čut za nadrobnosti, znajo v zgodbe vnesti tisti potreben ščepec, ekstrakt talenta, ki njihovo pripovedovanje, izpovedaovanje, kakorkoli že, naredi boljše od morja šunda in brezveznarij, ki jih nima smisla brati, tako zapolnjujočega pisanja pa med sodobniki že dolgo nisem zasledila. Mislim kot pri piscih tipa Meša Selimović in Ivo Andrić. Slednji vem, da je bil politično nekoliko sporna osebnost, ampak me to, ko ga berem, ne zanima. Fascinirana sem nad močjo besedil, v katera padeš z glavo naprej in se z nogami, rokami ali ritjo ne moreš upreti, zadržati zunaj. Izkušnja takšnega branja je res impozantna. Berem Andrićevo Misel, ujeto v divjini, ki sem jo zadnjič slučajno našla med drugimi deli, po občutku se mi je zdelo, da se lahko kosa z npr. Selimovićem, ki mi je res všeč. Nisem se zmotila. 

Temu moram dodati, da ne mislim, da je celovitost kot taka tisto nujno, da nekaj pritegne. Daleč od tega. Včasih so to lahko nedovršene, fragmentarne reči, pri ljudeh in njihovem početju. Lahko je samo nekaj, kar nekdo tako ali drugače naredi, misli, reče, in sploh ni umeščeno v noben širši kontekst, pa te vseeno vrže na rit; sploh, se mi zdi, je prizadevanje, da bi nekaj bilo celovito, ponavadi neuspešno. To preprosto je ali pač ni. No, Andrićevo pisanje je in prav čutiš lahko naravni lok te celovitosti, neprisiljeno, niti vodeno izpeljan. Drugače ni znal pisati. Tu je seveda milijon nekih reči, ki jih zaznaš s hrbtnimi platmi možganov, nekje globoko v grlu, kaj vem, kje še. Mene npr. takšne knjige vzburijo, pa vsebina tega ne anticipira. 

Poleg te knjige recimo berem še Rivers of Babylon slovaškega pisatelja Petra Pišt'aneka v prevodu Andreja Rozmana Roze, tudi super zadeva, neusmiljena satira, ki te ne pusti hladnega. Zasluge za to ima nedvomno Roza, njegov jezik, ki je kot da bi ti nekdo na jezik ožemal najsočnejšo špansko pomarančo, pa bi vseeno rekla, da je Andrić, primerjava sicer ni najprimernejša - mešanje jabolk in hrušk (čeprav je ta primera pravzaprav uglašena; mislim, to sadje se čisto ok meša, ne vem, zakaj naj bi to bilo nekaj, kar ne paše skupaj), pa tudi Selimović, razred zase.

Dejstvo, da literatura živi, ali pa celo zaživi še precej potem, ko avtorjev ni več, je nekaj najlepšega. Imeti možnost druženja s tistimi, ki te zares očarajo; neprecenljivo. 

Vem sicer, da strasti do literature mnogi ne razumejo, jim je nekaj mrtvega, ampak na tiste se tu (in kjerkoli drugje) pač res ne bom ozirala. Vsak ima, in naj le ima, svoja veselja, ob katerih mu zakuha. Je pa dobro, da ti; savna efekt v teh bednih, razvlečeno zimskih dneh.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home