Spuščanje balonov v nebo

Navdušena, da še kadar mimogrede, v naglici iščem knjige, v katere bi se dalo vsaj za kak teden zaljubit, najdem kakšno, s katero bi lahko več pomladi zjutraj hodila na širni travnik spuščat balone v nebo.

Pred sabo imam Uro milosti Jehude Amihaja, poezijo izraelskega pesnika. Ko me je med učenjem arabščine profesorica enkrat vprašala, če govorim hebrejsko, čemur sem morala odkimati, sem si zven hebrejščine predstavljala nekako tako kot zdaj občutim njegovo poezijo. Četudi je najbrž nikoli ne bom znala, občutka vznesenosti hebrejske poezije ne bom pozabila. Ta mi pravzaprav tudi zadošča.

"Od treh ali štirih v sobi
je vedno eden, ki stoji ob oknu,
s temnimi lasmi nad mislimi.
Za njim, besede.
In pred njim, glasovi, tavajoči okrog brez nahrbtnika,
srca brez provozij, prerokbe brez vode,
veliki kamni, ki so bili vrnjeni
in ostajajo zapečateni kot pisma brez
naslova in brez naslovnika." (prevedel Uroš Zupan) 

"Rastoči mesec se prilega črti tvojega lica,
tvoja dojka se prilega črti mojega lica."