sobota, marec 09, 2013

Ilustracija


Koliko reči, o katerih razmišljamo, jih imamo polno glavo, za nas včasih ostane večna ilustracija.
To ni vprašanje, temveč dejstvo, ki zveni še kar lepo, v resnici pa je bedno, da te reči nikoli niso dobile kolesja, po katerem bi se odvile, zavile v kako stranpot, karkoli je bolje od tega, da se z njimi nič ne zgodi.
Nobena slika, ki jo načnemo, pa potem dopolnjujemo v nedogled, ji dorišemo še ta in oni detajl, ne živi brez kolesja. Kolo ji lahko da le nekdo drug. Nekdo, ki sliko pogleda, se ji nasmehne, se ob njej skremži, jo strga, obesi v svojo sobo.
Interakcija je pomembna. Je tisto, kar reč premakne.
Kaj pa ne nazadnje želi biti samo reč?
Iz reči se lahko marsikaj zgodi.
Arhitekt iz skice sezida hišo, blok, cerkev. Oblikovalec obleko, vazo, opremi prostor. Pesnik iz skicirane misli napiše pesem, pisatelj roman. Glasbenik pesem. Kuharica ustvari jed. Čevljar čevelj. Vrtnar vzgoji zelenjavo.
Najbolj bedno je, ko si za nekoga le ilustracija. Da ne daš - dobiš priložnosti, da bi še zanj zaživel.

Ilustracije s časom seveda tudi zbledijo. Njihova lahko da prav neverjetna dovršenost izgubi naboj. Postanejo prazne. Nekako tako je z njimi, kot s tole pesmijo; napisal jo je g. Amihaj.

"Pozabiti nekoga

Pozabiti nekoga je kot
pozabiti ugasniti luč na dvorišču,
tako da ostane prižgana še ves naslednji dan.

A potem je luč tista,
ki spominja."


0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home