torek, marec 12, 2013

Pomarančna jutra

Kadar stisnem sok rdeče pomaranče, pomislim na kri čebele, ki me je enkrat na morju pičila pod obleko. Zbodlo je kot da bi me špiknila šivanka, nakar sem se popraskala in med prsti zatipala mrtvo čebelo, na obleki in blazinicah je ostal krvav madež. Čebelji piki naj bi bili celo zdravilni.
V soku stisnjenih pomaranč je kri dežele, kjer je zorela, tudi kapljice sonca, ki jo greje. Dišijo po poletju in zbujajo željo po slikanju s temperami. Pa tudi po igranju s kanglico in lopatko v mivki. Na to se spomnim, kadar kje prvič prespim. Tistih nekaj reči, ki jih vzamem s sabo, je kot kanglica z lopatko. Podoben občutek igrivosti in pričakovanja nesem s seboj. Veter, ki me pospremi v laseh, pa spomni na vijugast pogled, ko že ne vem kolikokrat rečem: "Kaj? Ne razumem." Iz tega je nastala tudi pesem, a je zdajle ne najdem.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home