Robovi

Ko se umakneš v svoj skrajni rob,
se ti jasno izrišejo
mikropremiki,
ki te zadržujejo,
da ne greš čezse.
Sploh, kadar si
greš strumno nasproti,
si ledeno zreš v mozeg,
češ, no dajmo,
pokaži, kaj znaš ...
Potem se spomniš,
da si v pižami,
še neodkrit in
bi se raje s prsti od kreme
sprehodil čez posmehljivost
situacije, ki robov
sploh nima. 


P.S. Tole sicer ne spada sem, me je pa presunilo, ko sem ravnokar prebrala, ker mogoče pojasnjuje vsa vprašanja, ki si jih zastavljamo, kadar kdo koga prevara. "Počutila sem se, kot da sem ubila svoje življenje, mrtev pa ni bil nihče. Nasprotno, vsi smo bili dvakrat bolj živi."
*: ko ti kdo nameni le bežen, nem pogled, ki je tako poln stvari, je kot da bi te s špago privezal okrog zapestij in gležnjev za nekaj let; med ugibanji pomena se ne moreš niti premaknit.