Modrovanja

Bizarno je, ko nas na obdobja in ljudi, ki jih zaznamujejo, čez čas še najbolj spominjajo stvari. Predmeti. Ko se občutki porazgubijo nekje med sencami na pročeljih hiš, mimo katerih hodiš (ko je sonce najvišje na nebu, se sence igrajo po pročeljih, plešejo) in med odmevi sladko-grenkih izrekanj, brez glasu; prepoznal bi ga sicer še, glas, besede pa ne zvenijo več ... Na obešalniku sem pod pretoplo zimsko bundo našla roza klobuk, ki mi ga je prinesel iz Moskve. Roza?! je bilo prvo, na kar sem pomislila, ko sem ga zagledala. Čez čas sem ga še kar vzljubila in ga poleti še vedno kdaj nosim. Za na plažo recimo. Takrat sem ga imela za na pot. Ko sva šla spet v obljubljeno grško modrino, kamor še vedno zahajam, ampak sem tudi že pred njim. Tam sva se nekako našla, še preden sva se srečala, potem pa sem vse te otoke s težavo razločila od dvojine in še vedno ne vem, če še zdaj ne kuka kje s krošenj borovcev, ko na plaži gledam v temno modro linijo morskega horizonta, ki se zliva z nebom. Kot da bi hotel malo pomodrovat, me izzvat, kaj je tisto, kar gledam, kaj takega. Mi zapolnit luknje v mislih, da ne bi vanje padala kot za šalo.

Klobuk. Na letališču v Grazu sem šla z njim na WC. S klobukom. Pogledala sem se v ogledalo in se komaj spoznala. Ne zaradi roza klobuka, bolj zaradi miru na obrazu, preden sva odletela. Mogoče sem se šele na letališču, kadar sva kam šla za dlje časa, počutila zares mirno. Kot da greva domov. Ko sem se usedla na pregreto školjko, pred mano je na njej sedela mlada Avstrijka (seveda sem jo najprej pokrila s papirjem, školjko, ne Avstrijko), med vrati sva se nasmehnili ena drugi kot da si predajava ključ česa pomembnega, kot da sva zaveznici, da si deliva skrivnost, ki jo edini poznava, sem bila za trenutek bebasto srečna, vedoč, da me čaka nadstropje višje, s polnim naročjem dobrot za na pot. S toplo kožo, sproščenostjo pod njo. Takrat je bil vsaj za nekaj časa moje zavetje, kjer ni bilo nobenih skrbi, to pa mi je z ramen odvalilo kakšno tono nepotrebne krame. Ko se tako razbremeniš, si srečen. Čisto preprosto. 

Mogoče ta hecen klobuk še vedno nosim zato, da bi mi prinesel malo tistega občutka, da je vse v redu, če ni, pa še bo. In ta je vsaj poleti povezan s sredozemsko modrino.