Pesmi, rit in fotosinteza

Je branje poezije čisti voajerizem? Najbrž je in očitno sem zasvojena. Moškim gre, pisanje poezije, branje verjetno ne, bolje od rok, bolj brezbalastno povezujejo svoje misli, tudi če so prazne. So Milan, Peter in še kdo, material za naslajanje, medtem ko moramo me, če sodim po sebi, pa vem, da ne bi smela, za to, da spravimo kaj iz sebe, pa še to nikogar ne zaslepi, najprej rinit v hrib. Dan na dan, kot da bi si obsedeno hotele oblikovati rit, pa ni v tem finta. Kje pa, je zrak, prevetritev, mir, barve gozda, ki jih pogoltneš in se ti nekje v trtici začne vršiti fotosinteza. Ampak maloprej, ko sem šla s knjigo v eni roki in s kavo v drugi gor po stopnicah, sem se mimogrede ujela v ogledalo v predsobi, od strani, in opazila, da je rit zares videti bolj okrogla kot ponavadi. Pesmi, rit in fotosinteza, pa še malo proze za poplaknit.