Na vsake toliko me prime, da bi kar šla. Na brzino bi spakirala potovalko, vzela s seboj najnujnejše, napisala kratko sporočilce tistim, ki bi me utegnili pogrešati. Šla bi na vlak, se vozila, daleč, naprej bi štopala. Nekje, kjer bi me kakšna reč privabila, bi začasno odpakirala potovalko in si našla kako delo. Plesala bi, mogoče, pela raje ne, sodelovala pri kakšnih umetniških projektih, polzela bi s tokom, kamorkoli bi me peljal. Rutina me ubija. In statičnost. In snobizem. In to večno naprezanje, tek za vozom, ki ne ustavlja bosim. Letela bi z velikim helijevim balonom, v cirkusu česala konje, barvala lesene barake v Afriki - za prijaznejši jutri. Ko bi zelo zaklokotalo v želodcu, bi pomila kakšno posodo gospodi, karkoli, potem bi žepnino zapravila za prvo spektakularno predstavo ali izlet v mavrično deželo itd ...