petek, januar 20, 2006

Preden zaplavam v pomarančni solni kopeli, še tole pretvorim v utrinek dneva. Ugotavljam, da bom s seboj morala začeti nositi fotoaparat. Vedno večkrat namreč med pohajkovanji opazim drobnarije, ki bi jih bilo vredno ovekovečiti. Z dovoljenjem seveda.

INDIVIDUALIST

Pozno dopoldan sem pri arkadah Plečnikove tržnice skrivaj opazovala starejšega možakarja, ki je na svoj bicikel natovarjal že zadnji žakelj nečesa. Njegova pojava, okorna, a blazno dostojanstvena, me je fascinirala. Predstavljal je življenje. Vse, s čimer se na poti skozi pragozd srečujemo, spopadamo, kar se naučimo in sproti izgubimo. Na brazdastem čelu in dlaneh, oblečenih v strgane rokavice, je nosil skice ljubezni, ki so ga gonile po svetu. Četudi morda ni prišel dlje kot iz Šiške do centra, je za seboj pustil odločno sled. V njegovih očeh, pod zabuhlo zgubanimi vekami, sem zaznala drobno, a trdoživo iskrico svobodoljubja. Rad je sam. Z užitkom se prevaža semintja. Vsak prevoženi kilometer je zanj avantura. Pisano doživetje. Vsaka roža, ki na tržnici cvetličarkam pade iz avta, ko pospravljajo neprodano robo, ter jo on pobere in skrbno položi na prtljažnik, je zanj jutro. Nežnost. Čeravno je uvela in njeni listi poškodovani, ni mrtva. Nekomu bo na obraz zarisala sočutje, v njem prebudila skrb. Večplastne obleke ga grejejo, mraz mu ne pride do živega. Njegovi premiki so premiki premišljevalnega samotarja. Kolo in veter v nosnicah sta mu dražja od zasužnjevalnega komforta.

Ko postojim, oprezovalka, mi kapne, da bi mu lahko pomagla pričvrstiti še tisti žakelj. A ne, ohranim distanco. Porušila bi njegovost. Vdrla bi v ta njegov moment sklenjenega kroga. Ta človek ne potrebuje mimohodcev, prav tako, če ne bolje, se znajde sam.
Zlagoma se nasloni na oblazinjeni sedež, zagoni pedala in se požene v zrak. Od zadaj spominja na velik balon. Še malo počakam, če bo vzletel, a se porazgubi v množici.
Čez čas na avtobusu gledam skozi okno, glavobolna, šofer zares na glas navija
narodnozabavne viže , ko za hip z robom levega očesa zaznam senco, ki preleti nebo. Mogoče je bilo zgolj nizkoleteče letalo, ali pa kaka dezorientirana, lačna ptica iz Tivolija.

2 Comments:

At 7:03 dop., Blogger Sudarshan said...

I dont understand much on your blog, but it looks cool..some english poems are great..nice work!!

 
At 10:18 dop., Blogger Zvita said...

Thank you.
It's just poetically-prosaic babbling, loaded with restlessness.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home