nedelja, januar 15, 2006

Razpeta

Po zelo dolgem času poslušam Voyage to India, Indio Arie. Ta album sem neko sivo nedeljo kupila v Islingtonu, tako me je ganil. Njen vokal, liričnost. Zdaj so to popolnoma druge pesmi. V kar še verjamem, je:
»The only thing constant in the world is change,« kot India pravi v intru Growth.
Ostalo je ultra idealizirano, kvazispiritualno, zafektirano, saj ne, da mi je to tuje :-), a čutim razliko. Mislim, zdaj si tega ne bi vrtela over'n'over again, kot takrat, sama samcata v Franckovi sobi, osamljena, a v mislih z Benom. Razpeta.

Zjutraj se zbudim ob Franckovi popolni koži, njegovo atletsko telo mi greje gol hrbet. Premetavam se, nemirna. V torbi ob postelji zapiska moj telefon. Novo sporočilo. Franck se zdrzne.
»Kdo pa ti teži navsezgodaj
»Ne vem. Ura je pol enajstih. Rada bi kam šla, se spet misliš valjati po postelji ves dan
»Ja, edini dan, ko se lahko. Ne da se mi nikamor. No, kdo ti je poslal sporočilo
Pogledam. Piše:
»Hey, kaj delaš? Bi zvečer prišla na talk, walk, karkoli, sej veš ;-)?«
Komaj preberem do konca, se Franck že polasti telefona. Šit.
»Pizda, Tia. Zakaj čutim, da je Ben? Zbrisala si njegovo cifro, ja in? Še vedno sta na vezi. Ne me jebat, no. Je on, a ne
Tišina.
V svoj telefon vtipka številko, s katere sem prejela sporočilo. Kliče.
»Nehaj, no, prosim, lahko prekineš?« mi je nerodno.
Sranje.
»Kdo je tam?« razjarjen. FBI. Ne predstavi se, nič, kliče in sprašuje, kdo je tam. Prestopam se.
Ben na drugi strani enako.
»Kaj te briga! Vprašal sem, kdo si ti
Šit.
»Franck, odloži, prosim te,« skušam prekiniti zvezo.
Odrine me. Morilski pogled. Globoko diha, telefon zabriše v steno. Ne raztrešči se, trpežen.
Na smeh mi gre, ko vem, da mi ne bi smelo iti. To se mi dostikrat zgodi. V resnih trenutkih, ko prekleti posmeh res ni na mestu, se mi usta hudomušno krivijo in oči se izdajalsko hihitajo. Skrajno nesramno.
Razmislim, kaj zdaj. Nič. Počasi se začnem oblačiti.
»Kaj je? Boš šla tja? K njemu? Misliš resno? To ni res, no
Tišina.
»Greš k njemu, sem vprašal
»Tukaj že ne bom gnila ves dan
»Pizda si neumna! Tleskne, že šibaš. Izkorišča te, res še nisi poštekala? Sploh pa si prisegla, da nista več na vezi
»Ti boš zdaj moraliziral, ja. Nimaš pojma. Ne poznaš ga. Pokliči katero od svojih, pa bo
»Če odkorakaš skozi ta vrata, te nikoli več nočem videti. To je potem to. Resno mislim
Tišina.

»Si me slišala???«
Oblečem se, grem v kopalnico. Vzamem svoje stvari in neodločno stopim proti vratom.
Grobo me potegne za roko.
»Ne, ne greš
Drži me.
»Spusti me,« gledam v tla.
»Poglej me,« trese se mu roka.
»Poglej me v oči
Gledam v tla.
»Iz moje tople postelje, v drugo? Ma ti nisi normalna (opleta z glavo). Odjebi, da te nikoli več ne vidim!« me porine skozi vrata.
Stečem po stopnicah.
Zaloputnem vhodna vrata.
Pride za mano. Kliče me po ulici, ne pogledam, vem, da bos stoji med vrati. Zaloputne jih.

Najprej grem v mesto na velik Starbucks karamelen frappuccino.
Zvečer na kosmati, električno ogrevani postelji, ki komično škriplje, poližem Benov vrat in izklopim telefon.

3 Comments:

At 3:41 pop., Anonymous kat said...

:)

 
At 8:18 pop., Blogger quercus said...

Škoda da to ni prvo poglavje :).

 
At 10:00 pop., Blogger Zvita said...

Oh, kmalu bi se prenajedel tega balasta, otročarij zvrhan koš ...

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home