Teoretiziram:

Prvič v življenju se zaljubiš. Zares zaljubiš. Tako močno, da ne gre samo za nekajmesečni crush, fizično privlačnost, ali nekaj about the person, temveč za vse skupaj. Ki te ujame nepripravljenega, ti sledi, te slači, tepta, prej straši, kot obžarja, pa vendar. Veš, da je, čeprav ne veš ničesar. Ko nemočno javkam, da vem, da ne gre ..., tega seveda ne morem trditi, ker še sam ne ve, če kaj ve. Čuti samo, da nekaj prasketa znotraj ognjišča. Nekaj, kar ni nič, ni brezbarvno in ni brezsmiselno. In ko misliš, da ne moreš več, tako nevedoma, nejasno, v prazno, ko ohromljen frfotaš naokrog, oskubljen, šepav, pa vendar s šatuljo upanja, z valujočo sinusoido pod kožo. Kaj narediš? (retorično čebljanje, ne pričakujem odgovorov) Si enkrat v življenju vztrajen in izgubiš bitko? Jo s tem, ko jo izgubiš, pravzaprav dobiš? Tvoj soigralec mora izgubiti, ker preveč zmaguje oz. obratno? Si načelen, da dokažeš človeškost, ne samo senčino le-te? A ni ravno človek najgostejša senčica? Nepopolna tvorba, ki se sproti razgrajuje in obnavlja, nadgrajuje in malo tudi trohni?

No, ker nimam pojma, grem malo v hrib. Lepo vreme je, sonček sije. Upam, da ne drsi preveč, da si ne zvijem gležnja ali kaj takega.

Erik Satie, kako lepo. Prvič poslušam to rahlo klavirsko pršenje v ozadju, Trois Gymnopedie. Penasti mehurčki.