Going short

Zaželela sem si, da bi živela v Kosovelovem času oz. on v mojem in, da bi tudi on blogiral. Poleti v Grčiji, ko sem ga brala pod bambusovo palmo, v premočnem vetru, mi je ostrina njegovega mladostnozrelega jezika v senčnem zavetju razpihovala lase; ki so tudi danes še edini dokaz, da sem zadnja čarovnica z griča (*včasih se mi tudi oči sumljivo svetijo), čemur bom jutri naredila konec. K frizerju grem, postriči vso to nesnago dolgoletnega barvanja, in pri meni ne gre samo za prelive, ki osvežijo barvo, ne, treba jih je bilo vsaj na pol leta pobeliti z najmanj 6 % hidrogenom, ker imam pretemne, da bi bili lepo rdeči, ko so to postali, so bili še hitreje tudi zažganooranžni, driskasti ..., potem kodranja, naravni kodri niso bili dovolj, hotela sem mulatske, spet ravnanja, skratka ... Kondicija mojih las je bedna in ne da se mi jih vsak dan pol ure negovati z raznimi olji, silikonom, difuzerji, da so za tri ure reprezentativni, pa še takrat se mi mularija smeji, češ, poglej to - tofsi, pojoča travica, tiriririririri! Torej malo iz praktičnih razlogov malo iz potrebe po drastični spremembi, i am going short. Nekaj svežega, navihanega, zelo kratkega najbrž. In :-))), potem bom pridna; ne bom se več barvala, svojim bom pustila, da se razbohotijo v naravni krasoti; zadnjič mi je šlo skoraj na jok, ko je nekdo rekel, da bi brez vseh teh sabotaž, imela lase kot Salma Hayek .

*in čez kake 3, 4, 5 let, bom spet dolgolaska*