Kompliciranje

Ob metinem čaju razmišljam, kako prekleto zoprno je, ko si brezmočen, ko se nekdo ne ozira niti na tvoja čustva, želje, kaj šele potrebe. Tisti nekdo, »edini« kajpak, ki bi lahko prestavljal tvoje nabrekle horizonte. In potem, kaj bi sploh rada? Bi mi nekaj kapelj kipeče strasti bilo dovolj? Ta človek me ne bi zasuval s 300% pozornostjo. Vem, da ne bi bila edina (Eden, rajske deklice) - monogamija je razpadla drugi dan po stvaritvi človeka - še toliko bolj ne, ker sem zato malo pozna :-). Bi se mi še bolj mešalo, kot se mi brez njega? Bi kaj spremenilo?

Moje predstave so hektične, ker jih dušim, kot one mene. Domišljam si vse mogoče, potem nastopi dejanskost, ki se ne meni za mojo fantazijo, in jih dobim po prstih. Kot da bi me kdo zaklenil v hladilnico. Si ne bi smela niti domišljati, razmišljati sploh? Zadnjič je neka bloggerka pisala o nestvarnem potomstvu fantaziranja, in sem skoraj nehala brati, ker si le-to področje jemljem za posvečeno in ne dovolim, da mi ga kdorkoli reducira; četudi je v soodvisnem razmerju s kozmično krutostjo, je moje edino varno gnezdece. A v bistvu je imela prav. Fantazijstvu pogosto sami režemo krila, ko irealno napihujemo dokler ne poči, in če se (po ne vem kakšnih seštevkih) nato celo pokaže realna možnost uresničitve, nam tik pred tem »dol pade«. Napetosti, ki ne vzdržijo nore gradacije. Ali pa je »kriv« zgolj strah pred uresničitivijo sanj? Sanje so svete, in ko se izkaže, da se družijo z dotakljivostjo, četudi izmuzljivo, dobijo nove, strah vzbujajoče karakteristike. Ne vem ...