ponedeljek, januar 02, 2006

ZDAJ

Ko z drevesne veje čmokne že tretji kup snega,
razprem že peto knjigo,
katere platnice so peruti domišljije,
enonoga čaplja meditira
na razmočenem polju in
nekdo požira škrlatni plamen.

Jezik se lepi na ustno nebo,
liže ostanke pradavnih spominov,
pogorelih sanj
in vratove
razdrobljenih strasti.

S klinčki spenjam strganine,
vmes bom skrila jutrišnji dan.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home