V steno

Ob gledanju filma Gegen die Wand, V steno (recimo), sem glavnega igralca, neprilagojenega žilavca v Hamburgu, ki se v svoji izgubljenosti usodno zaplete z mlado Turkinjo, jo reši in obenem pogublja, drkata se z (ne)možnostmi, medtem pa se med njima vname lepa, krvava (zadnje čase zelo pogost pojem v mojem besednjaku, vem ?!) ljubezen, ja, kaj že, aha, pobratila sem ga z Matjažem, »Butanoga« Matjažem, kateremu sem se v ljubljanskem brlogu nekajkrat nasmejala do solz, ko je smrtno resno pripovedoval svoje tragikomične pripetljaje; kako je, ko se nekje v Angliji, na šotorskem potepanju kar nekje, na nekem open-air koncertu, med okoliškim vandranjem znajdeš sredi uličnega gangsterskega obračuna; ko z berglami zaideš med oborožene tipe, nič kriv, komajda govoriš njihov jezik, vsi te debelo gledajo in ti zineš: »Oj, oj, oj,« in odtancaš, kar te neso bergle. Tisto noč sva se mu z Damirjem tako narežala, da naju je vse bolelo. Potem enako, ko so mi pripovedovali o njihovem novoletnem izletu z vlakom v Beograd, kar nekaj let nazaj, ko so blodili od beznice do beznice, po zaledenelih ulicah, med Matjažem in Majo ves čas trojanska vojna – standard, in ko so se sredi dneva po nekih strmih stopnicah vračali od nekod, Matjažu spodrsne, proteza mu odleti z noge in pristane na pločniku nekaj metrov proč od skupine mimoidočih in njega. Ljudje osupli strmijo, noga leži na tleh, Matjaž pa obsedi na tleh, kolne in gleda v zrak ... Sumim, da je včasih kakšno tudi naložil, a sploh ni zmotilo vzdušja. Zadnjič sem ga videla enkrat lani, pozimi, za šankom Daktarija, ko sva nerodno rekla eno, dve ...

Nekaj sorodnega je med njim in tem tipom v filmu. Vsekakor zanimiva zgodba (in ona ima super rit).