Osebno

Moj starejši brat je pred dnevi na Rogli srečal najinega fotra, ki se je, vsaj za naju, udrl v zemljo. Marsikaj je bilo izrečeno, sploh iz mojih umazanih ust, pa vendar. Z njim je bila najina polsestra Ana, stara kakih 9, 10 let, niti tega ne vem točno. Vrgla se mu je v naročje, praktično neznancu, se radostila in cingljala, da je bilo veselje. Zdaj mu je poslala dva pisma, enega iz Ljubljane, drugega iz Gorice, in a beautiful old fashioned way, z znamkama na ovojnicah in porisana z barvnimi flomastri. Jaz sem jo videla enkrat, ko je bila še čisto mala. Fotko sem izgubila. Zanima me, kako ji gre, če sva si kaj podobni ... V pismih (nekaj naju torej že veže) brata vabi v Ljubljano, da mu predstavi svoje prijateljice in prijatelje. Odprta deklica.

Jezi me, da so starši tako sebični in nam odžirajo vezi s tistimi, s katerimi smo organsko povezani. Ne rabim gledati fotra, brzivlak do mojih vrat mu je že davno odpeljal, čeprav nisem nepopustljiva, Ano bi pa z veseljem spoznala, pa ne zato, ker se v nama pretaka nekaj iste krvi, temveč ker slutim, da je sončna punčka. Zanima me, če tudi v njej brbota kaj ciganstva.