Berem Artauda, ježi se mi koža in kot pobesnelemu merjascu mi razbija srce, ker se mi v sencih odpira nov horizont. Kot da bi mi nekdo izza ušesa sesal možganske stihe oz. mi vanj pihal svoje. Najraje bi natiskala vse strani knjižice na neskončno dolgo rolo mehkega rdečega pliša in se ovijala vanj, vsak dan drugače, brez šivov, gumbov in zadrg. Tako bi me njegove besede ves čas grele in jih ne bi pozabila, kot že toliko knjig, ki so se me dotaknile.