Mystery Train

Med brskanjem po filmografiji Jima Jarmuscha - iskala sem Coffee and Cigarettes, ki ga bojda moram videti, sem naletela na Mystery Train (1989), ki se je zloadal pred C&C, in sem ga gledala za uvod v današnjo nedeljo.

Navdušena. Izredno zabaven, posrečen, drugačen film. Kakšni modeli! Vsi po vrsti; mlad, japonski par, ki v Memphisu išče duh famoznega Elvisa Presleya ( = povezan z vsemi tremi zgodbami), on tudi C. Perkinsa, rockabilly era. Z Mystery Trainom prispeta v mesto, odlična scenografija, razplamtela bakla nostalgičnosti, z rdečim kovčkom (ki me spominja na mojega Samsonite, zelo podoben kaliber), svojo japonščino, gledalec ne šteka besede, a razume podton, prav res, ona v kultni ledrci z napisom Mister Baby čez hrbet, kar zelo spretno povzame njihov kvadraten odnos do hiperaktivne ameriške glasbene produkcije – presežna instant všečnost, povzdigovanje in malikovanje ... Zares smešno. Ves čas sem se režala konverzaciji, detajlom – BTW, dretje Japonk med seksom je očitno fakt, karakterji so vsi po vrsti originalni in s svojo zaresnostjo zelo prepričljivo zajemajo širok spekter človeške absurdnosti. Režiserju nedvomno uspe upodobiti postelvisovsko evforijo, ostanke brezčasnosti, urbane kanalizacije. Hotel, v katerem se vse tri zgodbe stikajo, je naravnost muzejski, s tipoma za pultom vred. Potem naivna Italijanka iz Rima z razkošno poraščenima pazduhama in seveda legendarni, vsaj zame, Steve Buscemi, ki me s samim seboj vedno znova fascinira. There's something about him, je vse, kar lahko rečem o njem.

Super, super filmček. Highly recommended!