P R A V L J I C A za ob kosilu

Nekoč je v majhni, ljubi deželici med visokimi gorami in morjem, polnem rib in meduz, živel Sadist. Rad je kreiral, spajal različne svetove realnega in nadrealnega, iz katerih je šival gobeline in jih vehementno razstavljal med krošnjami, pod katerimi je pogosto lenarila mala Zvita. Pod drevesa je prihajala, da bi gledala nebesne filme, a so se njene oči nasladno pasle po Sadistovih gobelinih. Zaljubila se je v nekaj njegovega, premlada, predivja, on pa se je, sicer očaran nad njeno občutljivostjo, skrivnostno muzal in šival naprej. Pozornosti, s katerimi ga je naivno zasipavala, so ga zabavale in silile nekam, kjer se ni počutil varnega. Sadist je rad stopicljal po trdnih tleh. Včasih, zelo redko, pa vendar, ko sta se njuni poti spontano prekrižali, sta se nerodno zakotalila (Zvita je svojim preljubim rada nastavljala pasti) v peklensko preddverje božanske komedije, pohotna heretika, do vic nista prisopihala, ker jima je bilo v peklu dovolj toplo. Sadist jo je z užitkom mučil s tišino, mali zvitorepki pa se je gromko mešalo. Odločila se je, da ne odneha, dokler je ne prepriča, da se v peklu kopa sama, brez njegove sence. Njegovo prisotnost je čutila nadzemsko in družbe drugih se je otepala z vsemi štirimi. Nekega večera je Sadist vstopil vanjo. Nič ni potrkal, kar prihrumel je in si vzel, kar se mu je ponujalo. Od magnetne sile, ki ju je združila, sta skoraj ohromela. Sadist je naskrivaj zgradil svoj krilati splav in odjadral, ker ni prenesel psihofizične bližine, katere ob Zviti ne bi zmogel zanikati, mala Zvita pa je čez devet mesecev povila skuštranega Danteja. Čudovito bitjece je utelesilo vse Sadistove karakteristike in njeno subtilnost. Dante je mamico vsak dan za roko vodil k reki, kjer sta dolge ure zrla v modrino, ki se je obljubljajoče svetlikala. Verjela sta in se ljubila, dokler nista nekega večera, oba, utonila.