Ravno sem poslušala nekaj muzike, objavljene na Myspace.com, med njimi Goldy, ki je kul in talentirana, bivša ljubezen moje bivše ljubezni, zdaj prijatelja, recimo, komajda – obdobje slabe komunikacije, no, nima veze, smešno mi je, da je imel včasih tako močan vpliv name, Ben. Ko zdaj poslušam njegove komade, nekaj takih, ki sem jih slišala že pred petimi leti, se pravi brodi po obdobju suše, ali pa je prelen, da bi posodobil svoj prispevek, glasbenega stila ni spremenil, še vedno je »jezen« fantič, ki skromno podaja mnenje o tem in onem skozi hip-hop rime, čeprav se je že dolgo nazaj strinjal z mano, da bo treba naprej, ker v hip-hopu ni perspektive (izjeme seveda so, zame izstopajo npr. Kanye West, Nas, Common, še kdo) ker je ali pretrd ali presimple, kaj vem zakaj še, sploh pa je komerciala, s katero si polnijo ušesa mladički in mladičke, naravnost ponižujoča za ugled črnske glasbe (v imenu katere počiva, domuje in bo še ugledalo luč toliko genialnih glasbenikov). Literatura, ki jo omenja, jah, kot kaže, v teh petih letih ni prebral nič novega, kar bi mu odprlo kak zračnejši horizont, stvari, o katerih piše, so robotsko optimistične, spominjajo me na predavanja o zdravi hrani.

Razmišljam, da tako pač mora biti; ljudje, ki vstopajo v naše življenje, nas za trenutek peljejo s seboj, doprinesejo svoj delež, kak košček tudi odlomijo in odnesejo. Srečanja z njimi v prihodnosti, nimajo kaj dosti skupnega s preteklostjo, niti s sedanjostjo. So pesek v očeh, prah na strehi zapuščenega motela ob makadamski cesti v puščavo. Želim jim nič drugega kot lepo, vsem, s katerimi sem se delila. Z nasmeškom na obrazu potujem naprej, brez grenke zapuščine. Še dobro, da sem pogosto izpostavljena močnemu vetru, ki dodobra razpiha moje hodnike. Tako sem, prezračena, bolj pripravljena na nove pustolovščine. Tveganja. Vsak dan je tveganje. Vsak dan je avantura. Ne bojim se.