New accessory

Mislila sem, da sem s piercingi opravila že leta 2000, ko sem si odstranila zadnjega, pa me je včeraj ob 18:50 spet prijelo. Ko v mestu nisem našla vijoličnega pletenega bolera z antično broško, sem prvič opazila tattoo-piercing studio, malo ob robu, vstopila, z artistom na brzino prediskutirala kam, kje, kako, nato me je za 20 min. poslal na čaj (od 13h do takrat je tattooiral nekega mučenika), potem pa po hitrem postopku zbodel še mene. "Kot da bi dala kri, " reče. "Toliko boli." Pozabila sem že, kako to gre, čeprav sem si včasih sama prebadala ušesa kot po tekočem traku, osem luknjic naenkrat in niso se še zarasle; niti ni prišlo do infekcije. Včeraj sem se odločala med nosom ter nad ustnicami, a mi je tukaj lepše, ni tako običajno in manj boli, baje, nosni hrustanec je pač trši (najmanj boli, čeprav se sliši mesarsko, jezik, igla gre skozenj kot skozi puding; ni mi pa všeč). Malo strahu, razkužilo in igla prodre skozi, zaboli za trenutek, nato je nekaj časa razbolel del okrog ust, treba je paziti, si razkuževati. Komaj opazno mi je oteklo, ta bunkica je prevelika in štrli, kakih 5 dni bo treba počakati na lep, mini diamantek, ki bo nadomestil bunkico iz kiruršega jekla.

Pijem kavo, pri čemer svinjam skodelico kot dojenček, ko se uči sesati flaško, previdno (!), no kissing :-), kot da... Frutki, jogurti ipd. mi pa tudi ne bodo škodili.