Že kar nekaj časa nisem napisala nobene pesmi. Tisto, kar objavljam tukaj, niso pesmi, prej miselni utrinki, skovanke na brzino. Mogoče se še danes rodi kaj rodovitnejšega.

Lupim pomarančo, ki je podobna meloni, srkam juho s testeninami in grizem temno, grenko čokolado. Poslušam Putumayo arabsko-afro groove in občasno cincam v ritmu crkavajoče podgane. Priznam, d-e-p-r-a. Ne maram besede depresija. Raje sem melanholična, potrta, zdolgočasena, brezvoljna. Tri knjige me čakajo na polici, en film. Asocialna, napeta, vzkipljiva, tudi mukala bi. Ne prenesem površnosti, drugorazrednosti in temačno mrazenje mi kljuva lobanjo. Ležala bi na tleh, nekje daleč proč, nekaj kontinentov stran. Dihala bi drugačen zrak, jezikala v drugem jeziku, odkrivala bi ... Pustolovstvo me vabi. Nekaj vzburljivega. 360° kontra. Svojo noto potrebujem. Nobenih navodil. Impro. Znajdi se kot (ne) veš in (ne) znaš. Divjina. V ring. Tukaj je vse tako utečeno; živcira me. Nervira. Srbi me koža. Lasišče. Ogenj bi požirala, skočila s 300 meterskega kanjona. Te zakajene beznice, kjer se ljudje zbirajo in družijo, so nemarno ostudne. Mesnice brez hlajenja, po surovih bedrih in kitastih vratovih se pasejo muhe, prenašalke idiotstva. Na bruhanje mi grejo hrupne praznice, votla glasnost. Važno, da ni dolgčas? Srhljivo.

Later ...