Gledala sem Lynchov Blue Velvet, ki me je trpko zamoril. Mislim, da sem ga gledala že kot mula; tisti občutek pač, ko si nekaj že videl, slišal, nek oddaljen spomin - oživljen, ampak sem takrat večino verjetno premižala.

Dennis Hopper je odličen v vlogi priskutnega, nasilnega obsesivca, Kyle MacLachlan enak, kakršnega se spomnim iz Twin Peaksa, infantilno melanholičen, skrivnosten, Isabella Rossellini srhljivo resnična. Lynch je eden tistih ljudi, pri katerih se težko opredelim za ali proti. Mrzle atmosfere, ki jih ustvarja, me na čuden način privlačijo in sočasno odbijajo, bržkone zaradi trdovratne težnje po distanciranju od nečesa, kar nam je v svoji črni peški brutalnosti bližje, kot si priznavamo. Druga plat medalje. Varnost / nevarnost, z roko v roki, mi smo vrvohodci med njunima poloma, in četudi obvladujemo ravnotežje, je zdrs vedno na preži. Trenutek nepazljivosti, prevelik odmerek poguma v krvi, nepremišljena odločitev, ali samo mežik ob nepravem času je dovolj, da zaplavamo. Kljubovaje se hočemo izolirati iz sveta, ki ga Lynch genialno uprizarja, kot da se nas niti malo ne tiče. Ločevanje gnilih jabolk od zdravih in dišečih, mi smo, kajpak, zdrava.

Tako sem pred koncem filma vsaj trikrat skoraj pritisnila stop in delete, a sem vseeno, naslonjena na radiator, z masko brezbrižnosti, češ, saj je samo film, "vzdržala".