ponedeljek, november 14, 2005

Gledala sem Lynchov Blue Velvet, ki me je trpko zamoril. Mislim, da sem ga gledala že kot mula; tisti občutek pač, ko si nekaj že videl, slišal, nek oddaljen spomin - oživljen, ampak sem takrat večino verjetno premižala.

Dennis Hopper je odličen v vlogi priskutnega, nasilnega obsesivca, Kyle MacLachlan enak, kakršnega se spomnim iz Twin Peaksa, infantilno melanholičen, skrivnosten, Isabella Rossellini srhljivo resnična. Lynch je eden tistih ljudi, pri katerih se težko opredelim za ali proti. Mrzle atmosfere, ki jih ustvarja, me na čuden način privlačijo in sočasno odbijajo, bržkone zaradi trdovratne težnje po distanciranju od nečesa, kar nam je v svoji črni peški brutalnosti bližje, kot si priznavamo. Druga plat medalje. Varnost / nevarnost, z roko v roki, mi smo vrvohodci med njunima poloma, in četudi obvladujemo ravnotežje, je zdrs vedno na preži. Trenutek nepazljivosti, prevelik odmerek poguma v krvi, nepremišljena odločitev, ali samo mežik ob nepravem času je dovolj, da zaplavamo. Kljubovaje se hočemo izolirati iz sveta, ki ga Lynch genialno uprizarja, kot da se nas niti malo ne tiče. Ločevanje gnilih jabolk od zdravih in dišečih, mi smo, kajpak, zdrava.

Tako sem pred koncem filma vsaj trikrat skoraj pritisnila stop in delete, a sem vseeno, naslonjena na radiator, z masko brezbrižnosti, češ, saj je samo film, "vzdržala".

4 Comments:

At 3:45 pop., Anonymous kat said...

lyncha ne presenem. obupen mi je.

 
At 3:53 pop., Blogger Zvita said...

Dišeč jabolček pač.

 
At 6:03 pop., Anonymous had said...

in spet sem jaz vsega kriv :) kolk mi je vsec zivljenje..

ne vem.. men pa je vedno lynch bil tak skrivnosten.. moral si bit z glavo pri filmu.. in ravno to mi je vsec.. zakaj bi bilo zivljenje lahko in nezahtevno, ce je lahko zakomplicirano :)

 
At 1:22 pop., Anonymous kat said...

ja, ja .. o tem bi se dal razglablat. Alejandro Gonzales Inaritu. much better.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home