nedelja, november 06, 2005

Ob vroči, zelo okusni enolončnici, ki sem jo ravnokar pridno pomazala s krožnika, sem se spomnila vseh deževnih nedelj, ko sem nemirna mislila, da je pač treba v mesto (London med vikendi živi, poln turistov) na potepanja, ki niso vodila nikamor, a so me kljub temu vedno pripeljala do Borders multiplastne knjigarne; podobno reč zdaj preizkuša Vale Novak, trgovina s konceptom. V West Endu jih je kar nekaj, med njimi dve ogromni, kamor sem največkrat odjadrala. Ena na Charing Cross Rd., druga v samem središču Oxford St., s steklenim pročeljem, mogočna, fertilno založena in vabljiva. Vonj po sveže tiskanem papirju mi je že od nekdaj všeč. Potem na tone revij kakršnihkoli vsebin, Borders je žrelo revijskega potrošniškega hurikana, vse najnovejše knjige v kar nekaj nadstropjih, odlična skodela Starbucks kave in za kosilo različni panini. Iz kavarne, mislim da v tretjem nadstropju, sem si za šipami, kadar le ni bila prenabito zasedena, užitkarsko ogledovala množice, ki so se otovorjene s pisanimi vrečkami valile skozi ulico. Črni taxiji, double-deckerji, kak ozvočen norec, oblečen v protestno kartonasto hiško, sendvič, se je vedno znašel med njimi, pravzaprav sem kmalu ugotovila, da na Oxford Streetu kraljuje en sam, protestira pa že proti čemu, različno. Včasih samo ozavešča mimoidoče, da je družina pod okriljem katolištva edina izbira, ki nas lahko odreši, drugič benti čez parlament, tretjič ...

Tam sem se, sama, vedno počutila varno. Toplo je, diši, polno ljudi, ki jih nekaj zanima, mrgoli po nadstropjih in tankočutno izbira, prebira in občuduje lične knjige, cd-je, dvd-je, prodajajo tudi izvirna mala darilca ... Poba v kavarni, ki je pogosto stregel ob nedeljah, se me je kmalu zapomnil in me radodarno razvajal z več pene na kavi, z dvema piškotoma, namesto enega. Borders je bil moje gnezdece in večkrat si zaželim, da bi prevandrala nedeljo kot sem to počela tam. Potem se spomnim, da so nedelje tukaj puščobne, prazne, trgovine zaprte in na ulicah srečaš samo kakega sobotnega pijanca, ki je izgubil kompas. Posebno v tem letnem času.

Tam, čeprav večkrat osamljena, sem vedno srečevala obraze s podobnimi izrazi. V očeh, ki so se srečevale skozi šipe, so se nam iskrile in sivile podobne zgodbe, ki jih je sproti izpiralo deževje, ustnice so brez milnih balončkov pripovedovale, kdo jih je zadnji poljubljal. Risbice na licih vseh barv, so namigovale na našo preteklost, in pogosto me je kak korak mimoidočega zapeljal v mrzel hodnik tujstva, med ruševine, ki so bile naše skupno znamenje. Ker smo ljudje pridne mravljice, radi nabiramo različne materiale in gradimo nove katedrale, da ponovno v nekaj verjamemo ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home