Rouge

Če bi živela sama, v malem, toplem stanovanju jesenskih barv, ali pa v velikem, minimalistično prostranem; v prvem primeru polnem kičastih slikarij s pozlačenimi okvirji, svetilk iz boemskega Landbroke Grove odprtega marketa, boljšjaka; jaaa, tam bi bila, prav zdaj, brezciljno bi se sprehajala med stojnicami ves dan, se spogledovala s tujci, si zunaj privoščila skodelico čaja z rumom in kako vročo karibsko specialiteto, katerih vonjeve lakomnim potrošnikom mračijo um, kupila bi si japonske čevlje najbolj nemogočih barv in zimsko torbo iz tvida in čipk, bi si pred ogledalom v zatemnjeni kopalnici stanovanja najprej spela cufaste lase, ki so zdaj vranje črni in se natančno, z užitkom naličila. Najprej krema, ki diši po marelicah, nato plast obarvane kreme, ki nežno tenira, korektor za prekrivanje malih nepravilnosti, svilnat puder v prahu, karamelno rdečilo za lička – sunkissed look, četudi je zima, zemeljno senčilo za veke, rjav eye-liner, črna maskara, obroba obrvi, vazelin čez ustnice, čisto na koncu pa izbira šminke. Nekaj sem si jih prinesla kar sem na mizo ~ redko si našminkam ustnice ~ ker so imena njihovih odtenkov tako čarobna :

~ Bois de Rosse Sobre ali Dark Rosewood (palisander, rdečkasto rjav les tropskega drevesa)
~ Foxy (preprosto zvita ;-), rdečkasto rjava)
~ Hypnotic (ne potrebuje prevoda)
~ Myrtille (mirtovo cvetje)
~ Red Pepper (rdeča paprika, pekoče)
~ Copper Frost (bakreno ivje)
~ Scarlet (škrlat)
~ Black Cherry (črna češnja) ...

Njihova imena mi na ustnicah puščajo žametno pregrinjalo.

Nato bi se sprehodila skozi turoben dan v veličastno sobano, kar nekje, mogoče v Parizu, se usedla za starinsko mizico in si naročila kelihast kozarec višnjevo rdečega vina. Počasi bi vanj namakala jezik, s katerim bi si vlažila ustnice. Obula bi si vrtoglavo visoke salonarje, črne čipkaste žabe in bordo rdečo obleko. Nosila bi tudi velike uhane z okusom po Maroku. Z odprtimi očmi bi sanjarila o Njem, ki se vrti in vrti ...