torek, november 01, 2005

1. NOVEMBER

Dan spomina na mrtve. Ime praznika gre tako lahkotno z jezika, povzema pa tako težke pojme. Smrt, mrtvi, življenje, ki se mora spominjati smrti in to prav tega dne. Mušice smo, ki nemočno vrtinčijo v skodelici čaja, ko nam vroča tekočina zalije krila; vse nam spretno dirigirajo, o vsem nas poučijo. Zjutraj, ko vstanemo, si umijemo zobe, obraz, telo, kaj pojemo, popijemo, se zgledno oblečemo, pozimi toplo, volnene nogavičke, za v posteljo flanela, zelo smo prilagojeni, da, olajšujemo si bivanje. Vse zgolj za narodov blagor, verjamemo.

Že dolgo let nisem bila na pokopališču. Še nihče od bližnjih mi ni umrl. Pod nagrobnim spomenikom, ki ga nekajkrat letno, se pravi dneve pred današnjim – nabava cvetja, urejanje peska ipd., obiskujejo moji, počiva prah dedka Dušana, ki ga nisem poznala, umrl je pred mojim rojstvom. Na drugem koncu spomeniške šahovnice, je pokopana prababica Katarina. Videla sem nekaj njenih črno-belih fotk, ko z ruto na glavi sedi na klopci pred kmetijo, kjer je služila kot dekla, zgarana, zgubana in skrivnostna. Potem je nekje tudi očetov oče ali mama, niti ne vem, v bistvu še njega ne poznam, kako naj bi njegove starše. Komorni polkrogi vsakdanje razpoloženih ljudi v najnovejših plaščih in škornjih, ki stojijo okrog spoliranih nagrobnih spomenikov, nakičenih z grdimi ikebanami in pisanimi svečami, mi nikoli niso predstavljali nikakršne zveze z mrtvimi. Tudi tisti, ki si nadevajo razmišljajoče, kvazižalujoče maske na obraz, niso z mislimi z mrtvimi; čakajo duhovnika, da se sprehodi skozi glavno križišče, da zadiši po blagoslovljenem kadilu (doma si včasih nakapam na povšter nekaj kapljic eteričnega olja z zelo podobnim vonjem geranije, katere aroma sprošča telo, stimulira misli, vzbuja strast in prebuja ljubezen), obetajo si srečanje s čim več znanci, ki jih nikoli ne srečajo ... Pokopališka enostavno ni zame. Ko bo tam počival kdo, ki ga imam rada, bom prišla brez da bi mi kdo to vnaprej določil, potočila bom solzo, dve, mogoče se mi bo ulil hudournik, pogovorila se bom z njimi, jim povedala, kar jim za časa življenja nisem. Prižgala jim bom svečko, z enim od kamenčkov, ki prekrivajo pravokotnik njihovega ozemlja, bom čeznje narisala svoja čustva, kako stilizirano rožo morda.

Spomnim se maminega sms-ja, ki mi ga je poslala nekaj let nazaj, ko sem se v Londonu basala s čokoladnimi bonboni, ki jih je večer pred 1. novembrom, za Halloween trick-or-treat prifehtarila Jamila s svojo bando malih čarovnic in čarovnikov. Napisala je, da stoji na pokopališču in razmišlja o razliki v letih med Dušanom iz Cazina, ki je bil v Sloveniji med partizani, ko je spoznal Marijo, njeno mamo, in sta se brez posebne evforije (beri ljubezni) vzela in se bolj ali manj ignorirala do konca svojih dni, ki jih je on, pridno zapijal v lokalnem bufetu, medtem pa so se jima rodili trije otroci. Začutila sem njeno praznino, žalosten spomin na očeta, ki jo je imel rad, ji vedno podaril kako punčko, čeprav ni imel niti za kozarček rujnega. Njene misli so žalostno prodle vame skozi ogromno razdaljo.

Moj spomin na mrtve sega do smrti Taje, lepe črne muce, ki mi je bila neizmerno naklonjena, sicer pa samosvoja raziskovalka, vitalna in čudovita. Spomnim se njenega roza jezička, ki ji je med spanjem kukal iz gobčka in Mihovega odgovora, nekega daljnjega prvega novembra zjutraj, ko jo je mami klicala k zajtrku.

»Taaaaja, Taaaja,« sem poslušala njen nežni glas. Rada se je potepala, a je zjutraj vedno čakala pred vrati.
»Mami, Taje ni več,« je zaklical Miha iz svoje sobe. Nič drugega ni rekel. V grlu se mi je naredil trpek cmok.
Ko sem se opogumila in ga vprašala kje je, je povedal, da jo je med nočnim kolovratenjem njegov prijatelj videl sredi ceste.
»A ni to vaša Taja?« je rekel.
Res je bila. Radovedna in neustrašna, je tekla čez cesto nedaleč proč, ko jo je zadel avto. Še topla je ležala na tleh v gosti noči, še bolj črna kot tema. Lepa, skoraj nepoškodovana, odprtih oči in na levi strani ji je iz gobčka stekel droben curek krvi, so mi povedali. Nisem se mogla posloviti od nje, hotela sem se je spominjati zdrave in žive.
Miha jo je ponoči zavil v karton od pizze in jo pustil za vrtom pred hišo. Tistega 1. novembra, sta jo z mami pokopala prav tam, za vrtom, in ji prižgala svečko.

Zdaj včasih gledam Čarlija, njenega sina, ko se gosposko sprehaja za vrtom. Nikoli se ne ustavi ob njej, da bi ji poklonil kak mijav.