torek, november 08, 2005



Poezija čutnosti

Inspired by Ana ;-)

Eden lepših erotičnih prizorov, ki sem jih kadarkoli videla, sta odigrali Salma Hayek in njena soigralka v Fridi Khalo. Prečudoviti telesi, ognjena strast, nekaj zelo naravnega med njima, kot da ženska enostavno sodi ob žensko. Prepletali sta se po kačje in se zlivali ena v drugo kot topli, sladki solzi. Zares osupljiv kader.

Zelo me gane tudi Anaϊs Nin v svojih popisovanjih lezbičnih odnosov. Ženska lepota je nekaj drugega. Enostavno nadčutna je, prijateljska, zavezniška. Ženska koža je svilnata, medtem ko je moška usnjena. Vata : strgalo. Ženski v embrionalnem položaju solzic tvorita Yin Yang. Prsni oblini. Ritnici. Vijugasto presekana levi in desni bok. Nekaj živega, nastalega iz drobencljajočega spermija, ki je nekoč zaletavo opravil svojo misijo. Zadetek v polno. Soodvisnosti. Brez enega, ni drugega.

Požgana čustva so kladivo za zabijanje okornih besed, glina za gnetenje poezije.

Spomnim se večera, ko sva z nekom sedela v ljubki beneški restavraciji. Bolj kot njega, se spomnim risbic, ki sem jih na poti tja, na vlaku, v beležko risala s kemičnim svinčnikom. Izlet je bil v znamenju neubranosti, ampak v tisti čudoviti trattorii, kjer sva se mastila z dobrotami za 200 evrov, ta cena se mi še zdaj zdi neverjetna, najbrž so naju krepko prinesli okrog, čeprav sva presita komaj vstala od mize, je v intimnem, familiarnem ambientu, nekaj miz proč sedelo dekle, ki mi je polepšalo tistih nekaj dni zimskega klateštva. S fantom sta večerjala v tišini, medtem ko sva jo midva na silo zapolnjevala, izcedek pa je spominjal na frfotanje našopirjenih petelinov, da, borba, ne pa paritveni ritual med samico in samcem. V ničemer se nisva ujela, vsaka beseda je naletela na kontrabesedo, križkraž. Zamotila me je verjetno najokusnejša hrana, kar jo je okusil moj želodec, in ona. Imela je kratke, skoraj snežnoblond lase, njen obraz je grel topel pogled in tiste ustnice! Škrlatno rdeče in velike, so bile iz profila videti kot usta ribice, ki prisesana na akvarij zre v kaotičen človeški svet. Spogledali sva se in najina pogleda sta se za kratek čas spojila. Njena prezenca me je spekla. Različna razpoloženja, ki sva jih oddajali, so polnila prostor in se mešala z vonji po hrani, vinu in limoncellu. Ona umirjeno stihijska, vendar bliskajočih se oči (videz vara), jaz napeto naveličana in razbojniška. Temperament je včasih kot nepredvidljiv tujec, ki se prikrade v tvoje stanovanje in ruši njegov karakter. Opazovala sem njene balerinke iz kitajske svile, ornamente zmajev na ognjeni podlagi in stopala v njih, ki so nadrobno stopicala po pisani talni preprogi. Vino mi je grelo požiralnik in vedno bolj brezsramno sem si ji nasmihala, ona pa je svoja lepa usta blago, skoraj neopazno krivila v lubeničast polkrajec, obrnjen proti nebu. Čeprav nisva niti spregovorili, mi je tisti včer ostal v spominu bolj kot vsi, ki sva jih preživela z njim. Mislim, da je bila Španka. Španka z jagodnimi ustnicami. Naslednje dni, ki sva jih preživljala po meglenih uličicah mesta, sem s pogledom v tla iskala tiste čevlje, a so takrat najbrž že kot zvezde sijali v katerem od španskih velemest.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home