Tale post že ves dan vlačim na jeziku, v ustih se meša s slino. Ne, nič spektakularnega, žal. Samo nekaj misli, ki so me pozdravile v jutro in povzetek sanj.

V tej sezoni mraza, obožujem toploto segrete kopalnice, ko zjutraj naravnost s postelje vkorakaš vanjo. Zelo toplo mora biti, super je tudi, če se je pred teboj že kdo prhal in za seboj pustil vonj po ovežilnem milu.

Sanje, ja. Zjutraj sem se blaženo nasmihala sama sebi v ogledalo, kot da bi podoživljala odličen seks ... Spet On. Nesojeni, ljubljeni, tisti, po katerem hrepenim kot stara devica, katerega se ne otresem, vladarja mojih misli, zavednega in nezavednega. Še prej, ko sem vsa zavita hodila čez most in so mi debele snežinke rosile lase, spletene v kitke, sem se nasmihala, z mislimi nanj. Najprej si grem narediti kapučino, da v ustih prežene okus po žgancih in zelju. Danes sem, prvič po nekaj letih, začuda, nosila kovinsko verižico iz Gane, hm ... Spomini.

Sanje:

V vsej svoji skuštranosti je vodil neko delavnico, ki sem se je udeležila, nevede, da bo on tam. Šok, vznemirjenje kot pred skokom s padalom, ekstremni odmerek adrenalina. Lepo počasi. Zanimal me je njegov prvi odziv, ko me zagleda. Brzinsko se spogledava. Ok, ni odkorakal iz dvorane. V redu. Drzno ga merim z očmi, drezam, kot vedno. Dela se, da ne opazi. Govori mirno, samozavestno, zelo sproščeno. Občutek vrtnega piknika. V trenutku je z vsemi slušatelji na ti pogovorni frekvenci, radoživo čebljajo drug čez drugega, všeč mu je, da ga ne gledajo navzgor, namerno, a sponatno vzpostavlja območje prostega gibanja, nihče ne sedi na svojem stolu, nekateri po turško na tleh, drugi na ograji, nekdo na njegovi mizi. Jaz obsedim zadaj, nekoliko odmaknjena. Kot da moja prisotnost niti najmanj ne ovira njegovega fokusa, me prijazno povabi bližje. Pa se igrajmo po tvoje, si mislim. Navajen je, da obvelja njegovo. Debata. Zanimanja polni mladi ga zasuvajo z vprašanji, idejami. Jaz poslušam, opazujem njegovo mimiko, razmišljam, kaj se mu plete po glavi, kako mu uspe ohraniti mirne živce. Kmalu me nekaj vzpodbudi, da se oglasim. Glas pregloboko in preglasno vpraša nekaj, kar ni pričakoval. Za trenutek se zamisli, se nasmehne in reče: »Še kakšno vprašanje?« Ne odgovori. Kako prikladno. Predrzno, čeprav je bilo moje vprašanje namenoma zajedljivo. Hotela sem ga zmesti, mogoče mi je celo uspelo. Ostali naju nekoliko sumničavo premerijo, trenutek tišine, nato debata steče naprej. Gospod predavatelj se kmalu opraviči, češ da je nekaj prišlo vmes, da bomo morali nadaljevati drugič. Nejevoljni obrazi, potolaženi, da vsaj ne končujemo, če moramo že prekiniti. Deležen je gromkega občudovanja, ki ga spretno obvladuje, neošabno, nepretenciozno. Kot blisk švigne skozi vrata. Soudeleženci mu počasi sledijo, še vedno zatopljeni v njegove besede. Iz dvorane izstopim zadnja. Razmišljam, če nam je ušel zaradi mene. Zunaj, na ulici, ko si zapenjam plašč, zaslišim glas, ki se ga predobro spominjam. Zdrznem se, a je prehiter, da bi kakorkoli odreagirala. Prime me za roko in potegne v prečni podhod ob glavni ulici. Temni se. Preden karkoli rečem, mi z rokavico zapre usta. Srce mi bije kot da bi ravnokar odtekla maraton. Ničesar ne reče, samo gleda me v oči iz razdalje 10. centimetrov. Odpre usta, kot da bi nekaj hotel reči, diha in našobi ustnice. Z licem se dotakne mojega, za ušesom začutim njegovo vročo sapo. Prime me za vrat, stiska. Ustrašim se, da ga utrip mojega srca ne bi odbil proč, ko se sam sunkovito odrine, postoji, gleda, stegnem roko, da bi ga zadržala, a že koraka stran. Odprtih ust obstojim v temi, hočem zaklicati njegovo ime, a glasilke protestirajo. Nič. Tišina. Če se obrne nazaj, si rečem, se bo vrnil. Zrem za njegovim hrbtom, dokler ne izgine za vogalom ...