ponedeljek, november 21, 2005

Mraz brije okrog ušes in brusi mojo kožo na obrazu kot smirkov papir. Zvita, zavita v bel kvačkan šal do nosu, z rokavičkami in njen mali zelen cekarček, sta se navsezgodaj odpravila v dan, premrzel za hojo. Nizke temperature me niso prebudile, niti osvežile. Sonce, ki občasno skominavo pomežikne izpod ledenega klobuka, ki se nam je poveznil nad glave, izgublja bitko s sivino. In jaz, je ne sprejmem. Raje sem opisni detajl na fotografiji nekega ponedeljkovega jutra. Moje vodene oči namreč pripovedujejo romaneskne zgodbe vsakomur, ki zna pogledati vanje.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home