Hm ... Trenutno se počutim ujeto v nadrobno pleteno mrežo iz rafije, potrebovala bi nabrušeno sulico za enkraten in popoln preboj na odprto, zračno, ki gruli in sope od možnosti, če si le upaš. Na dušek sem prebrala intervju V. Milek v Sobotni prilogi z Janom Cvitkovičem, ki svojeglavo razmišlja o strahu, ki ga rajca. »Kadar delam, si privoščim, da se ne bojim,« pravi. Človek literature. Intrigantne besede. Besede. Prvič sem začutila, da se bodo smukale vseskozi moje življenje, da me bodo davile, špikale, osvobajale, navdihovale in puščale na cedilu, v drugi polovici osnovne šole, ko sem se veselila pisanja spisov. Kakršnihkoli. In vedno so me zanimali ljudje, ki so veliko brali, veliko vedeli. Navdušenje, ko sem v fazi vsesplošnega nezanimanja in apatije, rahlo nagnjena v samouničevanje – relativen pojem, edina v razredu dobila petico za celoletni literarni pregled. Torej naučiti smo se morali vsega, kar smo brali, učiteljica nas je vodila k povezovanju čtiva z dejstvi, teorija + praktičnost = uporabno. Cel kup špeha, ki se mi je zdel strahoten in ga seveda nisem niti prebrala; nikoli nisem imela zicledra, delovnih navad. Ko sem bila vprašana, sem improvizirala z ljubeznijo, kar se je obrestovalo. Tega se zdaj držim kot hudič križa. Z ljubeznijo, nič drugega me ne zanima. Kar ljubim, nekaj pomeni, gre. Kar ljubim, pogosto tudi sovražim, sovraži mene, me obliva s strahom, napetostjo, vznemirja, vrtinči in še kaj. Čakam na impulz za preboj v neomejeno, kar obstaja, ko si povezan s samim sabo. Ko veš, kaj hočeš in si to vzameš. Se ponudiš, čeprav ni razpisa zate. Do takrat bom šepala.

Potem se literatura meša s salso, podobna afiniteta. Ja, ne, kdaj, pa je prepozno, predaleč ... Sami izgovori za neodločnost. Pohojen pljunek. Pa kaj, če nimam soplesalca, se bo že našel. Pa kaj, če stane, denar se prisluži (sanja svinja o koruzi). Cvitkovič, salsa, topla kajzerica in obupna frizura so na meniju sobotnega dopoldneva. Prebavljiva mešanica, kako da ne ...