sobota, november 26, 2005

Takoj po jutranji kavici in razgledovanju po v snežno odejo zaviti deželici pod Alpami, sem si pogledala Lost in translation (enkrat sem ga že imela na must see lestvici, odkoder se je izmuznil, zdaj pa me je nanj spomnil Quercus blabber). Je gledanje filmov ob npr. 10h zjutraj zelo neobičajno? Zadnjič se mi je Ana čudila, češ da se filme gleda zvečer. Brez ustaljenih urnikov, sama svoj prokurator.

Zanimiv film, pritegnil me je. Zimski, nezatežen. Osredotočila sem se na detajle. Z vlogo Scarlett Johansson sem se zlahka poistovetila. Podobna energija, selektivni kriteriji, dreaminess, zamaknjenost ... Tuja mi je samo njena okusna eleganca, enobarvna oblačila, mat, kremne barve, frizura, nobenega nakita. Če bi se znašla v podobni situaciji kot onadva z Billom Murrayem, bi se najbrž končalo drugače. S svojo zaletavostjo bi najbrž prekoračila ograjo medsebojne seksualne privlačnosti in iz nekaj lepega, tankočutnega, zelo mogoče naredila povsem običajen one night stand, po katerem bi se zjutraj počutila umazano, absurdno prazno in ... Iz distance, kot gledalka filma npr., ki obravnava tematiko (brez)osebnih poznanstev in zakonskih zvez, lahko vidim in odobravam marsikatero dimenzijo odnosa, ki nam ostane v čislih, ne zruši iluzij – odnosi brez seksualnega stika. V svojem življenju, torej pri vsakodnevnih srečanjih, odnosih, najrazličnejših zvezah med moškimi in ženskami, pa nisem tako racionalna. Od nekod se je vame ukoreninila neka potreba, da takoj selekcioniram ljudi po tej plati. S kom bi utegnilo zaplamteti, zaropotati, se samo na hitro obrusiti. In potem, ko zaidem v poigravanje z možnostmi (verjamem, da so meje med DA in NE zelo krhke in prehodne, včasih brez bredenja po blatu), gre vse samo sunkovito navzgor oz. navzdol. Ko me nekdo seksualno privlači, tega ne morem odstaviti na stranski tir in težko z njim funkcioniram neobremenjeno. Navidezna, malenkostna ravnodušnost, mi ne gre od rok. Mislim, da se z vsaj nekaj subtilnosti na drugi strani, pri meni hitro ve, kako in kaj, kar zakomplicira oz. razpiha sproščenost in med dvema vzpostavi zono eruptivne napetosti. Čakanje, da bomba eksplodira. Ko pa, če, pa se pojavi naslednja faza. Je to vse? Kaj pa zdaj? Kaj sem s tem pravzaprav dosegla? Trn-trn, trn-trn ...


Zunaj pa sneži, sneži ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home