Na morju bi bila, če ne piha preveč. Ne nujno na toplem, kjerkoli ob morju. Lahko tudi v plašču. Nekje, kjer ni gneče, hrupa, temveč mir, in kjer se barve lenobno mešajo skozi dan, brez da bi jih kdo ves čas cukal za rokav, kazil naravno sosledje z bliskajočimi lučmi in vriščem. Oči bi počila. In trebušni džumbus. Sicer nimam časa (in itak nikamor ne grem, želim si pa lahko), pa vseeno. Gledala bi, kako se prebuja sivo jutro, sleče volneno odejo in stopi v svetlejši dan, nekoliko postoji, se pretegne, potem, kako okorno popoldne počasi tone v zimski predvečer, ki ne traja dolgo, samo pomežikne in že je tema. Tema, ki se zliva v noč. In tedaj zaropotajo bobni.