sobota, december 24, 2005

ALAMUT

Moja čutila na preizkušnji sinočnje, že ne vem katere, ponovitve Bartolovega Alamuta v režiji Sebastijana Horvata.

Ko sem zadnje minute pred začetkom sedla na 12. sedež nekje v sredini parterja, ki naj bi bil vedno prost, kot pravi lektorica SNG Drame, a vedno koga dočaka, so na odru bodoči fedaiji že pridno trenirali. Fizična rekreacija, realističen vojaški dril pri skoraj polni razsvetljenosti. Urjenje mladcev, ki traja in traja; zares si priča njihovi zmahanosti, ki zavije v skorajšnji delirij. Bartolov roman sem brala pred leti in je v meni s slikovito epičnostjo pustil močno sled. Občudujem njegovo vsebinsko heterogenost, izčrpnost, ki bralcu razkošno razgrinja pretresljivo celoto.

Režija tako zgoščenega dela mora biti zelo zračen, tvegan izziv. Kaj hitro se ti lahko izmuzne kaka bistvena sestavina. Horvatova predstava od gledalca zahteva zbranost. Med igralci ter publiko hitro vzpostavi natezni stik; zgovorna vizualna komunikacija. Odrska atmosfera se menja, oblikuje in redči pred našimi očmi, brez pavz in spuščanja zastora. Skoraj minimalistična scena učinkuje prepričljivo.

Navdušila me je glasba; dihalno glasovje, presunljiva zvočnost, ki gnete vzdušja. Trije mikrofoni tik pred nami: Igor Samobor, Marko Mandić in Petra Govc nam govorijo v obraz. Medtem ko se slednja ljubita v kopalni kadi, Paradise nowbordelska najava raja z neonskimi lučmi, Seiduna (Samobor) pred nami s suhobno trdnostjo zasmehuje Ibn Tahirjevo utvaro. Ta cut v predstavi, ki iz zadimljene rajskosti, ugodja, zareže naravnost v slepečo luč, cinično realnost, me je dobesedno zbodel. Marko Mandić nastopi z veliko mero požrtvovalnosti in nas s pobčevskim entuziazmom vodi do trpkega spoznanja: »Nič ni resnično, vse je dovoljeno.« Pred nami se maže z živalsko krvjo, pri čemer se mu oči modrikajo od krčevite blaznosti - streznjenja, s katerim stopi korak dlje, se poslovi od mase manipuliranih in osvobojen sprejme dejansko brutalnost tržišča.

V predstavi mi iluzijo sladkega greha, poltne erotičnosti, delno poruši hurija Mirjam, ki si jo predstavljam kot utelešenje sočne mesenosti, ona pa s svojo hladno prezenco obvisi v zraku samo kot brezkrvno poželenje. Zame nikakor ni format usodne ženske, zaradi katere bi si moški želeli v smrt.

Skratka, da ne dolgovezim preveč; predstava, ki zadovolji vsa čutila. Nasiti. Pogumno vizualizira romaneskno širino in nas aktualno sooča z manipulatvno politiko karizmatičnih lažnivcev. Zanimivo.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home