Razplastena

Včasih me neznosno pečejo veke.
Zamižim,
si jih grobo pomanem,
in čakam,
da pečilo popusti.
Čakanje.
Skoraj vedno imam mrzla stopala.
Tople nogavice
se napijejo vlage.
Pogrejem se v vroči kopeli,
ki se prekmalu ohladi.

Minevanje.
Če zamižim na levo oko,
razpolovljena vidljivost za sekundo, dve,
vzvalovi.
Komajda zaznavni tresljaji.
Ko sta telo in razum utrujena,
ležem,
a pogosto ne morem zaspati.
Nejasne misli se kobacajo po vseh štirih,
se prevračajo in krohotajo.
Hibridne spake zavladajo podzemlju,
me žgečkajo pod ledvicami,
grizejo pod vrat
in raztegujejo mojo kožo.
Zjutraj se prebudim
votla,
brezpametna;
kradljivke si jo včasih
izposodijo za dnevno rajanje,
najraje v zavetju medenice.
Tam se udobno namestijo,
se nalivajo s krvjo
in sladkajo z mojo nerazsodnostjo.
Jaz,
oropana in srbeče nepopolna,
tavam skozi meglične dneve
ter prepuščena njihovi nemilosti
izzivam naklonjenost mimoidočih.