Že ves mesec me sprašujejo, kje bom za novo leto, se pravi, za silvestrovo. Kar ošpice dobim, ko začnejo. Kot prvo, ne maram vsiljenih proslavljanj česarkoli; proslavljam, če mi paše, ko mi paše. Ni treba, da je priložnost ravno na dan v mesecu, ko sem nekoč prijokala na svet, niti rojstvo ali celo smrt kogarkoli drugega, zadnji dan v letu oz. katerikoli dan, ko so na koledarju ovekovečili to ali ono ...

Zadnji dan v letu, »veseli december« bi z veseljem odsmrčala v lisičjem brlogu, je zame povsem običajen dan, ki ga zmoti zateženo pokanje petard, raket in podobne nebodijetreba navlake. Do pijanskih veseljačenj mi, tudi letos, ni, do druženja z ljudmi, s katerimi nas malokaj veže, pravtako ne, tako da ostanem pri čemerkoli, s čimer me obdari / oklesti dan. Verjetno si bom privoščila kako gurmansko zadovoljstvo.

Torej, če me Sadist ne povabi na lajanje v luno, kako nočno dričanje po, hm, ne vem čem (verjetnost tega dogodka = v % primerljiva verjetnosti, da mi nekega lepega ponedeljkovega jutra na poti skozi mesto na glavo pade mikrodelček meteorita, mi raztrešči lobanjo in z mojo krvjo po tleh naslika cvetlične motive) oz. karkoli - z njim bi verjetno tudi vso noč igrala slačipoker sredi osvetljenega smučišča - še dobro, da nimam pojma o kartah ;-), se šla bikoborbo, ali pa Rdečo kapico v džungli – če bo on lev, ... bom doma.

Pa čimveč svežine v 2006!