»Just to be with her was an adventure. Even to sit on the top of the bus with her was like setting out with Ulysses.«
~ Osborne, Look Back in Anger

Ob tem sem se spomnila neke nočne pustolovščine, ko sva se s Franckom z night busom vračala od nekod, že proti jutru, Seven Sisters (North East London) je v svoji mračnjaški zloglasnosti že razprl svojo šapo, skregana, kot večino časa, sva razbojniško izstopila iz avtobusa, vsak pri svojih vratih, in se po West Green Road zapodila do njegove kamrice. Po pločniku sem korakala nekaj metrov pred njim in ignorirala njegove razjarjene klice (seveda se nisem oddaljila preveč, ker je ponoči tam zares spooky, še posebej za belo žensko). Malo pred vhodom v njegovo stanovanje, je na vratih ob neki brivnici slonel nek moški, ki me je že oddaleč opazoval. Nalašč sem si nadela tisto kljubovalno hojo, glava in rame nazaj, prsi naprej, bilo je milo poletje, precej razgaljena, z nadvse čarobnim modrcem, ki je mojo malenkost oblikoval v pravo kraljestvo (mislim, da sem ga uničila v sušilcu, nekaj takega), in če sem si izrez majice čisto malo potegnila navzdol, je ponujajoče se razkošje poskakovalo v vsej razbrzdanosti, v visokih petkah pa je vse skupaj pridobilo še močnejši naboj. Kot da ga ne vidim, sem odparadirala mimo; Franck, za mano, se je osupel ustavil in gledal. Tip se zdrzne in vzklikne tisti njihov: »Daaamn girl, uh-huuh!« Zvito se nasmehnem in pred vhodom počakam Francka, ki se mi počasi, s pogledom mitraljeznih rafalov, približuje. Predrzno ga gledam, češ, no, če ti kaj ni prav, lahko prespim tudi s tistimle, ha, ko reče:
»Pfff, can't you see he's on crack,« in mirno odklene vrata.