Artaud citira samega sebe:

»Sleherno resnično čustvo je neprevedljivo. Če ga izrazimo, ga izdamo. Če ga prevedemo, ga prikrijemo. Pravi izraz skriva tisto, kar izraža. Duha postavi iz oči v oči z resnično praznino narave, in iz njegovega odziva ustvari nekakšno polnost misli. Oziroma, če nam je ljubše, glede na izražanje - slepilo narave ustvari praznino v misli. Sleherno mogočno čustvo vzbudi v nas misel o praznini. In prosojni jezik, ki preprečuje to praznino, prav tako preprečuje poeziji, da bi se prikazala v misli. Zato imajo slika, alegorija ali podoba, ki prikrijejo tisto, kar bi rade razodele, za duha večji pomen od vseh razbistritev, ki jih dosežemo z besednim razčlenjevanjem. Zato nas resnična lepota nikoli ne zadane naravnost. In sončni zahod je lep zaradi vsega, kar ob njem izgubljamo.«

Ljubezniva Izdajalka