Poslušam utrip svojega srca in odmev nekega glasu, ki se ga dobro spominjam, pa ne vem točno, čigav je. Glas. Kako fascinantno nas izigrava. Glas. Nekaj izdaviš. Vzdih. Tišina. Prenizka frekvenca, dovolj pritlehna, da obljublja.

Zakaj si ženske želimo poezije? Umiram od želje, da mi nekdo enkrat napiše nekaj tako vznemirljivega, da mi telesna temperatura skoči na + 220°C. Mogoče zato sama toliko pišem, da bi koga okužila, mu sporočila, kaj bi rada.

Sonce sije. In Joss Stone se oglaša skozi zvočnike. Zvezki in zapiski čakajo. Suho grlo me pesti. Ves čas. Pijem kot žolna, in sem še bolj žejna ...

Kaj svežega bi. Sladoled, evkaliptov dežnik, ananas, solato, ohlajeno limonado, morje, led, rezek veter, mentol bonbon.