Ko sem večino včerajšnjega dne obsedela za knjigami, zabubljena, me je Ana za hec povabila, naj se ji pridružim v Coimbri, kjer bo do konca jan., dokler ji v Lizboni ne uredijo stanovanja. Ja, vrla štajerka se je preselila na Portugalsko, kjer, pravi, ne manjka lepih deklet, pijejo slabo kavo, ne poznajo kisle smetane, cene interneta so vrtoglave, telefonskih impulzov sploh, ampak, čuj, reče, bo. Delo web designerke bo kmalu takšno, kot mora biti. Stvari se sestavljajo. Ana je moja internetna prijateljica, »spoznali« sva se kak teden, dva, preden je odjadrala. Če pome pošlje nekaj sibirskih jelenov s sanmi, ki me odpeljejo v mediteransko osrčje; sem namreč brez fičnikov, trenutno ne bi skupaj napraskala niti za letalsko karto, sem za. No, danes bi že bolj razmislila, ker se grem v pet. naslajati nad neko vznemirljivo gled. predstavo. Potujem itak ves čas, v glavi. Vsak dan sem marsikje. Je hitro, brezplačno, in doživiš samo tisto, kar si želiš. Fino, ne?! Potrebuje kdo napotke za uživaštvo? Free of charge, seveda.