Pogosto se mi zgodi, da sem preobčutljiva za muziko. Barvne melodije premikajo. Spominov, ki jih sproži beseda, izrečena, odpeta ali samo mišljena, tudi zvok, včasih enostavno nočem podoživlajti. Že asociacija je preveč. Flash backi, ki se zazrcalijo nekje v trebuhu, četudi daljni, oproščeni, a ne pozabljeni, vsi niti ne slabi, so kot da bi na kup nagrmadila kosti vseh zaužitih rib, ki so se mi zataknile v grlu, pešk v jabolkih, maka med zobmi, izžetih čajnih vrečk ... Naj ostanejo, kjer so. Staro se mora razgraditi. Nikoli več ne bo, kar je nekoč bilo.

Eden teh komadov, ob katerih moram biti zelo dobre volje, da jih prebavim, je Baby Can I Hold You, Tracy Chapman, ki sem ga ob petkih zvečer sede na robu trga poslušala v Covent Gardnu, ko se je večerilo, v toplih večerih in tudi mrzlejših, pospremljenih s pršenjem. Vedno ga je preigraval isti možakar s kitaro, moker, suh, z vedno enako milim nasmeškom na obrazu. Včasih se je okrog njega zbral velik krog poslušalcev, kar nekaj penijev in funtov v starem kovčku. Ne morem se spomniti, če je imel ob sebi tudi psa, in ne vem, zakaj v meni vzbuja težko melanholijo. Nič žalostnega se ni tam dogajalo, razen splošne nepripadnosti, v katero se nas je večina ovijala. Nič hujšega. Rada sem ga poslušala, včasih s Kat, včasih sama, s komerkoli od mimoidočih.

Potem je tu še Street Spirit, Radiohead, ki me preveč gane. Za tega se niti ne spomnim, kdaj me je ošvrknil, ožigosal. Ko ga slišim, vem, da je premočan. Redko si ga zavrtim do konca, takrat npr., ko hočem, da me še bolj zvije, ko forsiram tesnobnost.

Še veliko jih je ... Nekateri skozi čas nato izgubijo intenzivnost, se nanovo rodijo, razbremenjeni in jih slišim drugače, brez bodic na dnu neba.