sobota, januar 14, 2006

V glavi se ji vrti. Rahlo dušljiva teža pritiska izpod njenih pazduh, nadlakti ji vleče k pasu. Poslala bi mu veliko oranžno rožo (če bi jo znala nakvačkati, kvačkano cvetje ji je všeč, hecno, ne ve, zakaj). Kar sama bi jo dostavila, tja, pred vhodom bi čakala, premražena, z rdečim nosom, pot na njej bi sproti zamrzoval. Z las bi ji visele dolge ledene sveče. Zaljubljena umira pred vrati njegovega templja. Ne potrka. Čaka. Potem gre, osramočena, se vrne, po kolenih oddrsa na toplo, na brzinsko masažo srca, in spet nazaj. Zamiži. V mislih zgornji del svojega trupa položi na mizo, z našobljenimi ustnicami na stekleno mizo odtiskava vedno manj barvite cvetke, razširi noge, izboči zadnjico. Zamišlja si združitev - ne - samo obraz - ne - roki - ne - samo beseda, dve - ne - tišina, obrnjena proč. Da bi vroč napitek pregnal oblake krčevitega poželenja, ali pa izpral ta njen plinohram!

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home