Še je čas.

Vedno je.

Zazrta v skrivljeno karniso pod stropom igralske sobe. Horizontalni drog, ki zgoraj sklepa kvadratni prostor, karnisa s črno zaveso, izolacija pred hrupom z odra, v obliki polmeseca iztiri iz linije.

Obrazi. Približno trinajst parov oči. Ustnic. Nekaj nemirnih pogledov, nekaj prikritih, dva para navihanih, dva sramežljivih, en par neodločnih, samozatajevalnih, dva zdolgočasenih ... Moje ... vsega po malem. Školjka sem. Včasih humidna. Malo resnobna malo zaprta, potem iskrivo velikodušna, in spet v oklep. Z najmanj trinajstimi mimičnimi fazami razporejam, ko sem med ljudmi. Zabavno usklajevanje. Sestavljanka. Večerne barve, ki jih dan svetli in ozvoča.

Vonji. Zelo določljivi, izmuzljivi, bombažasti, vabljivi, odbijajoči, očarljivi, igrivi. Vsak ga ima. Nekaj ljudi takoj prepoznam po njihovem vonju, četudi jih ne vidim. Nekaj nikoli. Lasje dišijo drugače kot koža, koža drugače kot obleka, podkožje nekaterih ljudi je mehko, baržunasto, brez da se jih dotakneš navzven, začutiš njihovo teksturo. Nekateri so čista, 100% enigma. Bolj se jim približuješ, vstopaš v njihov intimni prostor, ki je relativen, zame krog s polmetrskim polmerom od pasu, za nekoga trije centimetri, manj nudijo. Zavijejo se vase in za preboj vanje potrebuješ najmanj dve pletilki, škarje in ostro glaževino. Če hočeš raniti kožo. Odgovornost. Vsaka se ne celi hitro ...

Časa je dovolj.

Za sočloveka. Za pogovor. Nasmeh. Že to je lahko veliko.

Lahko je lepo. Lahko je zelo lepo.