Pavza. Celo učim se, dokaj prisebna, zanimivo poglavje angleške literature, that's why.

Takele čeveljce bi imela (klikni na zoom za povečavo), uuuu, brbot v želodcu. Še grozljivo drage niso, ampak, za kam le?! Zakaj imam v omari 3/4 stvari za »posebne priložnosti«, ki se ne zgodijo, potem pa frfotam naokrog s posameznimi kosi le-teh, kot nagačen fazan?! Ljubimec noče iz omare, za na avtobuse, pešačenje in kolo, pa najbrž ne bojo preveč nosljive, ali pač ... Hmmm.

Zmrdujem se nad priskutnimi sms-ji, ki jih takole, letno, kot da sem prekleti servis za samce, dobivam na vsake toliko, rotacijsko, prav vem, kdaj bo ta in oni ustrelil kozla ... John, dva Johna pravzaprav, ampak drugi še nima (nikoli ne bo imel) letne garancije, še kdo, raje ne bom poimensko, se javijo, ko jih v hlačah že pošteno peče, neglede na nesnago, s katero smo se že večkrat zasuli. Ne, oh, eno leto je pa ja dovolj, da se pozabi grdo on obnovi lepo. Ko bi vsaj lepo bilo lepo, je pa samo, v najboljšem primeru, površno nabadanje z zobotrebci, vse skupaj nič. Sem raje lačna. In vsa ta zabuhla osladnost! Šit no - cut to the chase - kot da ne vem, zakaj gre. Ko dejansko ~ briga me, če je le vljudnostna fraza ~ na dolgo in široko odgovarjam, kako sem, omenim ljubezen, ki jo razumejo kot grožnjo, kot da že najmanj na vlečki klečim pred oltarjem; je hitro dovolj, da se the whole charade prekine s sms-jem:
»I thought so, best wishes and keep in touch.«
Vse bi izbrisala iz imenika, ampak potem je frka, ko dobivam nepoznana sporočila. Nekako lažje je, če veš, na koga se spravljaš, kajneda ...