B I T I

Winneba. Nekaj dni sem preživela v prijetnem, okostenelem obmorskem mestecu, kjer sem želela odklopiti možgane, dihati oceanski veter in preprosto b-i-t-i. Bungalovski tip nastanitve, skoraj osamela pokrajina. Bila je pozna pomlad, mogoče ne najboljši čas obiska. Deževna doba. Nekaj nekdaj najbrž čudovitih bungalovov skoraj okrogle oblike, ostanki angleškega kolonializma, zanemarjena arhitektura z zanimivimi temelji. Z malo potrpljenja in nekaj kapitala bi se jih dalo sijajno obnoviti. Hiške so par korakov oddaljene od obale, čudovita peščena plaža, semintja kaka visoka skala kakor naplavina, podaljšana dlan morja. Sicer je Winneba univerzitetno mesto, a sledov mladih oziroma kogarkoli, ni. Mesto duhov, sem pomislila, ko sem sedla na teraso svojega bungalova. Prtljago mi je do vrat znosil mali pobček; pozabila sem njegovo ime, nekje moram imeti zapisan njegov naslov. Obljubila sem, da bom pisala in mu poslala nekaj fotk. Z mamo in sestro so živeli v prikolici podobni kolibi tik ob bungalovih, kot nekakšni oskrbniki. Nadvse so se me razveselili, saj rezidentov ni bilo veliko. Nemka s punčko, ki sem ju opazila že ob izkrcavanju iz letala v Accri nedolgo nazaj in Kanadčan Alex, popotnik. On je bival par bungalovov levo od mojega, Nemka pa desno, v hiški z luknjasto streho, v katero je ponoči ob hudih nalivih lilo kot iz škafa. Punčka, približno tri, štiri leta je imela, se je prehladila, vse noči hlipala. Nasploh jima ni bilo postlano z rožicami. Zgodbe.

Moja tretja noč v Winnebi. Po celodnevnem spletanju kitk češnjevo rdeče barve; tri vaške entuziastke so sedele okrog mene in pletle kot nore, sedem ur vse skupaj, če me spomin ne vara, z vmesnimi pavzami, kosilom in vrečami smeha kar tako, da nam ni bilo preveč dolgčas, in nočnem kopanju v zazidanem bazenčku ob obali, z Alexom, pod teto luno in ob čudovitih zvokih butajočih valov, sem šla spat z mokrimi lasmi, premražena. Misli so mi uhajale na intenzivno avanturo z Ezekielom, ki bi lahko bila veliko več kot le to. Čustveno utrujena sem režirala drugačne zaključke, razmišljala o zimzelenem vrtičku nad Gvinejskim zalivom, o katerem sva skupaj sanjarila ... Ura je morala biti kakih dve, tri zjutraj, ko za hiško zaslišim srdito zaviranje avtomobilskih gum. Nenavadno. Nihče od nas ni imel avta, še čez dan je le tupatam nek striček oskrbnici s kamionom pripeljal vodo in zaloge hrane. Zvečer smo skupaj, Nemka in hči, Alex, oskrbnica z otrokoma ter jaz, ponosna na novo pričesko, posedali pod njeno kolibo, med kokosovimi palmami so nad nami visele žarnice, bolj malo smo si povedali, se veliko smejali in oskrbnica nam je zagotavljala, da je Winneba varna kot ptičje gnezdece. Da ni nikakršne bojazni, da bi se na primer meni, sami, kaj zgodilo. Ob tistem cviljenju gum se je moja zaupljivost kaj hitro zamajala. Nekaj nasilnega je skalilo sicer tako sproščujoče noči, temne kot oglje, brez šuma, razen uspavank, ki so jih prepevali morski valovi. Na hrbtu sem ležala sredi velike postelje, pokrita samo z mrežo za komarje. Nekdo izstopi iz avtomobila. Mogoče celo dva človeka. Zaslišim korake. Bližajo se mojemu bungalovu. Krč. Stopinje ob steni do vhodnih vrat. Bum-bum, razbijanje po vratih. Zastane mi dih. Kaj se dogaja? Kdo je zdaj to? Takoj sklenem, da ne odprem, niti se ne oglasim. Če je kdo, ki me pozna, me mora poklicati po imenu. Nekaj sekund tišine. Še enkrat. Bum-bum-bum! Močne, neučakane pesti. Že sem videla vrata, kako se zrušijo pod težo nasilneža in sebe ... kaj pa vem, zadavljeno, ranjeno, posiljeno. Pomislila sem na smrt. Strah pred finalom. Niti premakniti se nisem upala. Postelja je bila nekaj metrov proč od vrat, vmes predsoba. Ob postelji na levi strani veliko okno s polkni, brez stekla. Reže med majavimi deščicami polkna široke nekaj centimetrov. Gledala sem v temo. Predsmrtna agonija. Kaj bo? Bom zagorela? Izpuhtela? Se mi bo utavilo srce? Nekaj časa mižim, koraki se bližajo polknu. Utrip srca prebada prsi. V trenutku, ko plaho odprem oči, se srečajo z dvema črnima kuglicama oči, ki gledajo skozi polkno. Kratek stik. Takoj zamižim nazaj, neham dihati. Čutim metrske roke, ki se vijejo skozi reže, me raztrgajo in ...
Ne vem, koliko časa sem zadrževala dih in mižala. Lahko je trajalo le nekaj sekund lahko minute. Očitno me je zmanjkalo, zaradi strahu oziroma napetosti.
Zjutraj me je zbudilo milo trkanje.
»Tia, breakfast for you. Are you awake?«
kliče ljubeznivi glas oskrbničine hčerke.
Zadiham. V sobo že kuka toplo sonce, lasje so še vedno vlažni. »Hvala,« rečem.
Pladenj z jajčno omleto, mlečnim kruhom in nescafejem mi pusti na stolu terase, ki gleda na morje. Nežno se nasmehnem, živa, lačna. Skoraj z vrha palme mi maha poba, ki seka kokose in mi spodaj najlepšega podari.
»Si ponoči slišal koga, ki bi robantil tu okrog, avtomobilsko zaviranje mogoče?« ga vprašam.
Odkima in se smeje vrže v morje.
Pojem, se umijem, ko med oblačenjem spet nekdo potrka. Po moško.
Odprem. Pred vrati stoji mlad moški mojih let, visokorasel, privlačen, lepo oblečen. Smeji se in me gleda čisto od blizu.
»Ja? Lahko s čim pomagam?« vprašam.
»Všeč so mi tvoji lasje,« reče in se jih dotakne. Do prsi odkrije svojo majico in trdno stoji pred menoj. Koža se mu sveti kot sonce.
Na plaži mu izblebetam svojo zgodbo, on s tistim nasmeškom reče, da bi se poročil z mano, če ne bi šel kmalu v Ameriko k stricu.
V mivki gomazijo mikroskopsko majhne ličinke. Opečena ramena mi pokrije s svojo majico.
»Si ti ponoči razbijal po mojih vratih?« ga povprašam.
Ne odgovori, poboža mojo dlan in se mežikajoč zastrmi v prostrano morje.