ponedeljek, januar 30, 2006

Napačen profil

Vase mečem koruzne kosmiče, ki plavajo v vročem mleku. Nekaj toplega. Ta okus me spominja na nekaj, kar nikoli nisem imela. Odpiram strani Hugesovih Pisem za rojstni dan, Jerofejeva sem zaužila do strani 45, na pošto moram plačati položnico Vzajemne (če ta beseda ni fiasko?!). Ob branju sem se spomnila mojih dveh izletov v Zagreb, drugi se je nadaljeval v Budimpešto. Prevoznik: vlak. Šla sem v neko agencijo na razgovor za delo na ogromnih križarkah, ki 6 mesecev plujejo po Karibih npr., ali po južnoameriški obali, Floridi ... Ko sem v agencijo nesla svojo prijavnico, najbrž se takrat po e-mailu še ni dalo, čeprav ni tako dolgo nazaj, je bila agencija zaprta. Na nikakršen način se nisem mogla kar obniti in odpeketati nazaj, zato sem nekaj ur flankirala po Zagrebu, čakajoč na popoldanske uradne ure. Spomnim se, da sem hodila po nekem trgu, kjer sem mami (z njenim denarjem) kupila malo leseno punčko v narodni noši, šla sem tudi na kavo v tisto famozno kavarno na Trgu bana Jelačića, vroče je bilo, jaz tečna, ravno iz Afrike, neprilagojena, z afro kitkami in okrancljana z nakitom; zapestji, gleženj in vrat polni pisanih koral, spadala nisem ne domov, ne tja, nekam daleč me je spet gnalo, ni bilo preveč važno, kaj bi počela, temveč, da bi šla ...
V vlogi izobčenke sem se pretvrajala, da sem Angležinja. Zabavno se mi je zdelo, kako Hrvati trpijo za manjvrednostnim kompleksom pred angleško govorečimi. Ko sem npr. s svojo polomljeno slovensko hrvaščino spraševala po ulicah, so me arogantne gospe s klobuki ošabno skorajda ignorirale, češ, divjakinja, tam nekje iz Slovenije, ko pa sem olikanemu natakarju v kavarni nadvse prefinjeno, v karseda visoki angleščini, razlagala, kaj bi pila, se je sramoval svoje nekozmopolitske majhnosti, kot tudi sicer zelo japijevski menedžer agencije, s katerim sem pogovor nadaljevala v angleščini. Svetoval mi je, naj grem na razgovor brez nakita in čudnih ciganskih oblek. Rekel je nekaj takega: »You know, me personally, I am very open-minded , I like your style, but the people there may not. We have to think of the image of our agency.« Ta pripomba me je podžgala, jasno, skorajda ga pošljem k vragu. Poznamo take. Aja, intervju za delo je bil čez nekaj tednov v Budimpešti.
Naslednje potovanje v Zagreb z vlakom je bilo hecno. Že zvečer sem šla na bus v Ljubljano (na postaji srečam Boruta na kolesu, vpraša: kam pa ti? v Budimpešto, rečem), kjer mi je Damir v našem nekdanjem stanovanju spekel pizzo in me potem ob 2h zjutraj, če ne še kasneje, zapeljal na železniško, odkoder sem imela vlak v Zagreb. Odhod z avtobusom iz Zagreba v Budimpešto je bil, mislim da, ob 06: 30, tam nekje.
V Ljubljano je vlak pripeljal iz Benetk, z gromozansko zamudo, a se nismo dali motiti. Na peronu sem se zapletla v debato s tričlansko novozelandsko družino, ki je s taxijem pridirkala iz Trsta, kjer so zamudili taisti vlak, ki smo ga skupaj čakali, preko Zagreba pa je nadaljeval pot nikamor drugam, kot v Budimpešto (razmišljam, če ni bila Praga – ti dve prestolnici že od nekdaj mešam). Mislim, da je bila B. Skratka, zanimive zgodbe smo si pripovedovali, ko prisopiha nabito poln vlak. V petkah in diskretni obleki sem se počutila kot totalna kmetica, sama sebi tuja se stlačim v kupe k dvema konkretno nalitima Američanoma, a vsaj stati ni bilo treba. Vse do Zagreba smo čebljali o tem in onem, zgovornejši od njiju je začasno bival v Ljubljani, šla pa sta tudi v Budimpešto (žal mi je bilo, da nisem vedela, kje točno naj bi intervju bil, bi šla tja kar z vlakom).

V Zagreb smo prispeli kakih 5 min. pred odhodom mojega avtobusa, ki je bil z nekega mini trga nekje v centru, nimam pojma kje, sezujem si čevlje, tečem do prvega taxista, ga s puppy očmi poprosim, naj zares pohodi plin starega mercedesa, ker se mi blazno mudi, on takoj za, zelo zadovoljen - z razlogom - prevozi vseh hudičevih 100 rdečih luči semaforjev, sama se ne bi nikoli znašla, bil je zanesljivi kompas. Avtobus že skoraj odrine, taxist hupa, tja se pripeljem kot Titova Jovanka. Poln avtobus kandidatov me sumljivo ovohava, menedžer odobri mojo uniformiranost ... Ah, ja.


(do sem napisano še pred vajo, zdaj, po njej, nadaljujem)

Avtobus poln Spličank, Zagrebčank in nekaj fantinov od vsepovsod. Vsi smo hoteli na ladjo, za kuharje, maserje, prodajalce v dutyih, natakarje, animatorje. Nimam pojma, v čem od tega se mi ne bi po enem mesecu utrgalo, ampak, pripravljena sem bila. Ne da se mi na dolgo zdaj, bom raje še malo brala.

V glavnem, sprejeli me niso, kasneje mi je gospodič po telefonu razložil zakaj. Z delodajalcem sem govorila o vsem, samo o delu ne; o potovanju samem, ljudeh, blablabla ... Najbrž je bil huronski minus zame tudi moj dolg jezik in predobro znanje angleščine; za take finte je bolje, da večine ne razumeš, te lažje nategujejo. Ko sem enkrat po tem gledala dokumentarec o izkoriščanju delavcev prav na takšnih ladjah, mi je odleglo, da sem, kakršna sem ...

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home