petek, januar 27, 2006

Še ena epopeja.

Kako se množim! Spet potreba po razglabljanju in razgaljanju, in namesto da se spravim Nanj, bom pisala sem; če kdo bere, ali pa nihče.

Tako sem zasičena z Njim, da me zares duši. Piti moram ves čas, litre in litre, da sproti vsaj malo gasim oblake dima, ki se mi vijejo po grlu navzgor in dušijo. Metamorfoze doživljam. Zadnjič mi je znanka povedala svoje mnenje o »nedosegljivih« ljubeznih, pri čemer sva se strinjali, da nič ni nedosegljivo, kvečjemu težje dostopno. Pravi, da vse, kar se nabira v tebi, s čustvi, tesnobami in praznino vred, nekje najde svoj brlog. Nekje v telesu se nastani, zbira in se veže v gručasti konglomerat, ki nabito poln začne širiti svoje obličje. Vsakomur udari ven na svoj način, udarja pa, brez izjeme. Kot medicinka pravi, da zaradi srčnih trenj človek pogosto zboli. Nase navleče bolezen, ki ji potem ne znajo določiti vzroka, niti je pozdraviti. Pred kratkim sem imela nekaj podobnega, upam, da nič prelomnega, razloga pa še niso odkrili. Hm. Moja zbranost je pošteno prizadeta. Pretežko sem vznemirjena, da bi odmislila problematični objekt; z mano je ves čas. Ko se razumsko zamislim, se mi zazdi, da delam iz muhe slona, se brž drastično razbremenim, potem še preden lahkotno vdihnem, spet zabredem v past. Asocialna, vzkipljiva, pasivna. Gledam sličice Fride Kahlo, zaljubljena v njene obleke, nakit in frizure, tudi moč seveda, vrtim si muziko, malo zarogovilim, gledam filme, le redkim sledim, berem Blasted, originalno verzijo, Dramaturški vademekum, Mojstre lirike, izbrana dela W. Shakespeara, ovohala sem že tudi vsaj 6 strokovnih knjižic, katerih vsebino naj bi približno poznala, tudi številne bukle učne literature, ki jo svaljkam med potnimi prsti, vso zagozdeno. Kaj še počnem? Nič, nekajkrat na dan se odločim, da grem na sprehod, po zrak, a mi mraz jemlje voljo. Ko naj bi šla tja ali tja, takoj najdem 10 izgovorov; moram se učiti ... Ves čas se počutim zadeto, tudi ko spijem šele eno kavo težko artikuliram nepovezane misli, marsikdo me že sumljivo ogleduje, proučuje moje nedoločljive poglede, zasanjane, lesketajoče in spet zatajene, nasmiham se sama sebi, ko sem v medenem, nizkoenergijske frekvence me občasno pahnejo v kratkotrajno hiperdimenzionirano evforijo, potem spet vegetiram. Za na vaje si delam frizure, kombiniram oblačila, izbiram barvo rokavic, ki naj bi komplimentirala šal, rutke, klobuke, plašče, bunde, jakne, škornje, morda samo lak na nohtih. Dogaja se mi, da v tej svoji prezaposlenosti sanjaštva pozabim na precizni make-up, s katerim rada eksperimentiram. Včeraj me Kat na odru pri kruti luči zasači skoraj brez in začudena vpraša, če sem nenaličena. Jah, kaj no, pozabila sem koliko je ura, potem pa impro na brzino. V mestu srečujem tega in onega, ne znam se pogovarjati z njimi, tattooator me vabi na obisk, nova pošiljka uhančkov. Otožno-razrahljano se počutim.Vsak klobuk na ulici me zaslepi. Plešem rada, ob nedeljah, ampak če nas ne bi bilo tako veliko. Ne maram gneč. Gnusi se mi pomisliti, da bi se na-ob-pod menoj slinil kak navdušeni nebodigatreba, fuj! Kavica z Jano paše, ker sva v podobnih sferah. Stvari si poveva napol, ostalo sugerirajo oči in nama je zadosti jasno, kaj in kako. Vzdihi in zmešani smeh so najine sporazumevalne kode. Veliko razmišljam o odrskih atmosferah. Kako bi brez besed povedala bistveno. Z očmi, barvo obraza, z obleko, frizuro in nekaj muzikalnega jezika. S praznino. Ne maram se pogovarjati, če se mi zdijo pogovori bebasti. Zakaj ljudje poslušajo drug drugega, četudi si ne verjamejo besede? Vodijo celo verižne debate polne pljuvalnega pogrkovanja? Preziram umetno ugajanje zavoljo sprejema. Nobene potrebe ni, da si povsod zraven. Frustrira me to sranje. Progresija je nekaj svežega, ne pa osmojena predpotopnost, ki je že davno izgubila svoje koordinate. Nič nimam proti preteklosti, da se razumemo, ampak treba je misliti vnaprej. Pretekle situacije umeščati v zdaj in jutri. Glava me boli od zaprašenih vzorcev, udobne stagnacije ali celo rigoroznih moraliziranj. Včasih mi v grlo naženejo brbotajočo slabost.

~

»Otrok želimo si od lepih bitij,
da Cvet Lepote nikdar ne umre,
da nežno popje moglo bi buditi
spomin na cvetje, ki ga čas ospe.
A ti, ki le sam sebe rad imaš,
le sam s seboj si vnemaš željno čud
in izobilje v lakoto pehaš –
sam svoj sovražnik, sam s seboj prekrut.
Ti, ki nam zdaj s svežino zaljšaš svet,
ki novo Vesno nam lahko oznaniš,
si svoje seme skril v svoj lastni cvet
in ga, skopušček, v njem brez haska hraniš.
Usmili se sveta, saj če boš skop,
pogoltne to, kar svetu gre – tvoj grob.

~

Kot negotov igralec, ki od treme
pred publiko nit vloge izgubi,
kot zaleté, ki mu od besne vneme
naval moči moč volje ohromi –
tako v skrbeh, da mi ne boš verjel,
pozabljam na ljubezenska pravila
in se ti zdim v ljubezni oslabel,
čeprav slabi jo prav ljubezni sila.
Naj bodo torej pesmi sporočila
in nem glasnik zgovornega srca
ter prosijo ljubezni in plačila
v jeziku, ki moj jezik ga ne zna.
O, beri, kar ljubezen govori,
saj zna ljubezen slišati z očmi


W. Shakespeare

27 Comments:

At 10:18 pop., Anonymous Anonimni said...

"Asocialna, vzkipljiva, pasivna"

been there, done that, samo da sem on

vsak isce svoj jing in jang

temmo in svetlo

odgovor sem nasel v popolnoma nasprotnem

p.s. z veseljem te berem, ce ne drugega za priporocilo fimov

 
At 10:38 pop., Blogger Zvita said...

V čem si ga našel, če ni skrivnost?

Si že gledal Barfly, Mickey Rourke kot Bukowski oz. izmišljeni Chinaski?

Berem Zmagoslavje podgan, M. Dekleva, prijetno komplicirano.

 
At 5:52 dop., Anonymous Anonimni said...

jiha! clovek z manjkajoco celjustjo spet prijadral v trenutku ko je Eva zacvecila jabolko...
frapantno!! (ljubka beseda)
jaz gledati Barfly, pretep s kelnerjem je za obvezni solski ogled.
si brala Moskva-Petuski? Tudi gospod Venedikt Jerofejev se ga je prav poucno nalezel. Nikomur ne bi dal bralne znacke brez absorbcije omenjene klasike.

 
At 5:55 dop., Anonymous Anonimni said...

aja, clovek z manj. celj. nisem isti anonimus kot zgornji.

 
At 10:29 dop., Blogger Zvita said...

se mi je že jagodni džem na kosu koruznega kruha zagozdil pod jezikom

:-)

ne, nisem še brala omenjene klasike

ovinkast nasmeh do ušes in za njimi

zadnjič sem sanjala, da sem dobila (najbrž leto štorklje) posvojena bratca in sestrico, temne polti, on še dojenček, z zamaknjenim obrazom, kot da bi npr. levo stran najmehkejše kože grobo podrsal vzdolž stekla in bi ostala deformirana, na levi rami je imel ogromen inkovski tattoo, punčka je bila pa cuker, sem jo nesla pokazat ljudem v kino, mogoče teater, ne vem

 
At 10:32 dop., Blogger Zvita said...

nespečnost al kakšno neutrudno krokanje?

 
At 11:42 dop., Anonymous prvi anonymus said...

uf tako hitro me pa se niso opredalckal. pa nikoli tako narobe.

Tia, hotel sem reci, da je vcasih treba stopiti korak nazaj da vidis celo sliko. ce si prevec notri se hitro ujames v nek cuden krog.

zdaj pa dost, da me ne boste se za kakega drugega opredalckal.

 
At 12:10 pop., Anonymous Anonimni said...

zagozdil. zagozda. dzem. dzemo. ni nespecnost. le nahajam (zanimiv glagol) se na nasprotni strani planeta. noc se tu sele zacenja.
potomci keltov brenkajo na kitare.

clovek z zagozdo med usesi.

 
At 12:13 pop., Anonymous Anonimni said...

hudica, jutri se zacne leto psa.

clovek buldog.

 
At 12:18 pop., Anonymous Anonimni said...

se dve stvari;
prva- danes sva z zensko s katero si deliva posteljo, sanjala iste sanje.
druga- pod levim ramenom imam tatoo ljudstva Mixteca.

clovek zival

 
At 12:40 pop., Blogger Zvita said...

Ingenuity.

Love of liberty.

Nekdo, ki meša slano vodo s peskom in vidno halucinira.

 
At 12:49 pop., Anonymous Anonimni said...

to danes gre pa ze v nesluteno smer. v resnici sem danes mesal slano vodo s peskom. ne zajebavam se. ti pa pojdi na zupco. ura se bliza.

clovek z zajemalko med koleni

 
At 12:59 pop., Blogger Zvita said...

enkrat bi bilo treba vse temnolaske postriči na 1 cm in pol, potem bi bilo marsikaj bolj jasno

blondinkam naj ostane prizanešeno

tebe bom pa zaprla v iglu iz sladkornih kock na Antarktiki

 
At 1:53 pop., Anonymous Anonimni said...

vse skupaj je zdaj ze res cudno. skozi okno bi moral videt ocean ampak je noc. za obzorjem je samo se Antarktika.
ali me poznas ali pa..

clovek prerezan z nozem za led

 
At 1:57 pop., Blogger Zvita said...

... zajemaš iz moje kotanje

 
At 2:11 pop., Anonymous Anonimni said...

nisem clovek v katerega si zaljubljena. podrla sva rekord. gres plesat?

 
At 2:19 pop., Blogger Zvita said...

po morski gladini? če ne boš nosil kravate

 
At 2:33 pop., Anonymous Anonimni said...

spravljas me v dobro voljo. smejem se ko otrok. vino ze popusca. to ni noben kontinent.

clovek z nogo ovito v alge

 
At 2:34 pop., Blogger Zvita said...

kako veš, da nisem vate zaljubljena?

 
At 2:41 pop., Anonymous Anonimni said...

mogoce pa si. zupco si ze zajebala. in nisi nikomur izdala.

cloveknudl

 
At 2:47 pop., Blogger Zvita said...

nisem ne, moja je bila odlična, z bučkami in rižem

še zate jo je nekaj v rokavu

Milan Dekleva mi šepeta v uho

 
At 2:52 pop., Anonymous Anonimni said...

vceraj vstavil tajske chilije v olivno olje. pravkar poskusil. liricno.

clovek brez recepta.

 
At 2:55 pop., Blogger Zvita said...

mmmm

z rokami se opiram na radiator, v glavo piha vročina, čepim, razkrečena, grizem levi prstanec in sem tam

 
At 3:09 pop., Anonymous Anonimni said...

in nisem na tajskem. vsakic ko grem pred hiso na cik pride k meni grd macek. ne razume, da ga ne maram. 3.07 a.m. geslo za vpis je bilo tokrat uymir.

clovek s solzilcem v roki

 
At 3:13 pop., Blogger Zvita said...

wixuczf :-)

pošlji pome črnega vrana, ženska, s katero deliš posteljo, pa lahko gleda

 
At 3:18 pop., Anonymous Anonimni said...

zarnevidisdamiseocisklapaju?

poljub. goognightandgoodluck.

 
At 3:25 pop., Blogger Zvita said...

:-)

Right back atcha.

Pa drugič.

Sleep tight, don't let the evil woman bite.

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home