ponedeljek, januar 30, 2006

Mula

Spet iz knjižnice pretovorila hudiča in pol, da se mi tresejo roke od napora, ne pretiravam. Lestvica najnujnejše literature se mi sproti relativira, preoblači, tisto, kar moram prebrati, odlagam na kupe, kjer se nabira vse sorte krama, še dobro, da so nekateri roki za zdaj še »globoko« v prihodnosti, raztegljivi. Psihologija, Ted Huges, Ibsenov Brand za Milerja, ki sva ga s prijazno knjižničarko komajda našli, pod poezijo in ne dramatiko, v verzu ... Potem moram, pravijo, nujno prebrati Berto Bojetu-Boeta, Filio ni doma itd.

Nekaj o razkrivanju identitete, hmm ... Zdi se, človek iz ozvezdja, da si mi veliko povedal z Jerofejevom. Na hitro sem izsrkala samo spremno besedo, ostalo pride na vrsto zdaj, in, čutim te, kot sem te vedno (še preden sem te zares), od prve plasti predalčnega zidovja, s katerim se ščitiš, naprej.

»Sproščujočega očiščenja nismo doživeli, dokončnih odgovorov nismo dobili, naše življenje tako kot »pesnitev« ostaja odprto v vse smeri, še naprej večtirno, z neštetimi pomeni, ki jim ne pridemo do konca, polno dejanj, ki so nam nerazložljiva, naseljeno s strahovi, ki jih ne znamo pregnati ..

Na robu ulice sem srečala prelepo dekle. Lepota boli! Izpod kapuce so sijale vranje oči, čisto črne, zapeljiv, rahel nasmeh na mamljivo izzivalnih ustnicah v obliki krhkih, maslenih piškotov, podobne polnim lunicam, ki omrtvičeno bledikave čakajo na ugriz, da se vanje s krvjo spet naseli življenje. Bo sploh še kdo opazil? Izza očesnih zenic mi je poklonila češnjasto srčiko v zahvalo za razumevanje.

0 Comments:

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home