torek, januar 31, 2006

Talita kumi :-)

Radiatorji zoprno izsušujejo zrak. Žejna. V njegovem črnem puloverju bi se valjala.

Samo še nekaj o Budimpešti oz. napačnem profilu.

Nazaj grede je šofer avtobusa, za kogar smo solidarno zbrali nekaj 100 DEM - tega Slovenci ne bi - zato pač, ker je bil faca, njegova žena pa noseča, vozil hitro, kot je le mogel, ker se je Slovenki, meni kajpak, mudilo na nočni vlak iz Zagreba domov. Načrt so mi pokvarili zastoji, čakanje, čaaaakanje in še več čakanja na mejnem prehodu, kjer avtobuse pošljejo na stran in preden se ponoči kdo zdrami, da bi vsaj preštel potne liste, traja. Tudi potniki smo bili utrujeni, a Hrvati se ne dajo; pojejo, vriskajo, plešejo. Ves tisti cigumigu šunder iz brnečih radijskih zvočnikov mi je presedal. Punce so si že krepko čez polnoč omislile karaoke; vsi po vrsti so peli Lepo Breno, Severino, Graša ... Še japijevski menedžer si je snel masko težakarja in se je ob mladih, poplesavajočih telesih spremenil v čisto znosnega sopotnika. Ko sem seštela ure in minute, mi je bilo jasno, da niti slučajno ne bom ujela vlaka v Ljubljano ob 01:30 zjutraj in sem se še sama prepustila.


Menedžer je po mikrofonu vprašal, če bi me kdo vzel pod streho, ker sama sredi noči, prispeli naj bi vseeno okrog treh, res ne morem biti v mestu, naslednji vlak pa sem imela ob 06:00. Na moje presenečenje, navajena slovenske značilnosti vsaksamozasvojorit, se je javilo skoraj pol avtobusa. Nema frke. Štirje žurerji so imeli še en prosti sedež v avtu, lahko bi šla z njimi na veseljačenje po mestu; Dubrovničani, ki noči v Zagrebu nikakor ne bodo prespali. Potem dve sestri, sami doma, starši na morju, lahko grem k njima. Odločila sem se za nekoliko starejšo kandidatko, s katero sva že na poti debatirali. Doma je v centru, blizu železniške, sama. Super. Okrog tretje zjutraj smo prispeli v Zagreb, šofer naju je zapeljal do vhoda v njeno stanovanje. Mestna zgradba, kot npr. sredi Miklošičeve v Lj., mimo notranjega dvorišča po zavitih stopnicah v prvo nadstropje. Ta-raa! Zelo okusno stanovanjce / zelo živčno razrvana lastnica. Kako je to zanimivo. V avtobusu povsem zadovoljna ženska, temperamentna, zabavna, ko pride v svoje domače okolje, se spremeni v brezizrazno razvalino. Pove mi, kako je kot učiteljica klavirja nezadovoljna, neizpolnjena, ona bi igrala v velikih koncertnih dvoranah, talenta ji ne manjka, mi celo zaigra na mali pianino, a ne, starši so jo usmerili v pedagoško smer, pustila se jim je.
»Ujeta sem kot kanarček v kletki,« je rekla.
»Zato bi kar šla, nekam, ladja zveni super. Upam, da sem izpolnila kriterije
Izpod postelje privleče več škatel fotk, skozi katere izvem še njeno nesrečno ljubezensko zgodbo z nekim Švedom, če se ne motim, ki občasno dela v Zagrebu, poročen doma, malo je z njo, potem gre spet nazaj v družinsko gnezdece. Vse fotke strašno afektirane, onadva pred tem in tem spomenikom, Pariz, Moskva, London, New York ... Vedno objeta, nasmejana, umetna, da bolj ne bi mogla biti. Težko karkoli komentiram, ne verjamem tem prisiljenim utrinkom. Bodi, kar si. Nihče ni ves čas marjetica. Vse stene zapolnjene z njegovimi portreti v medeninastih okvirjih. Obhajala me je nepopisna slabost, ki sem jo morala prikrivati, saj jebila moja rešiteljica pred temo. Oči so se mi že zapirale ob vseh tistih izrazih na fotkah, ki jih ni in ni bilo konec.


Nastavila mi je alarm na budilki, sama je spala na kavču, sploh ni bilo debate, in kot ubita sem zaspala na njeni kraljevski postelji. Ko je budilka začela skovikati, sem blodila sredi džungle. Minili sta komajda dve urici. Talita kumi! Še vsa trda od avtobusnega cijazenja sem nase navlekla cote, gostiteljici načečkala mini sporočilce z zahvalo za prijaznost in jo kot ljubimec z grenko vestjo ucvrla proti železniški.

Kot da bi me nosila luna sem se navsezgodaj podala proti cilju, res ni bilo daleč. Ulice prazne, prvi sončni žarki so še zehali, nekaj klošarjev v parku ob glavni cesti je pridno dremuckalo. Na kolodvoru je iz zvočnikov že odmevala najava odhoda vlaka v Celovec, preko Zidanega Mosta, Ljubljane ... Dezorientirana iščem številke peronov, tečem, stopim na vlak, ki se mi je zdel pravi, a je bil sumljivo prazen. Namestim se, odložim svoje stvari in skoraj kinknem. Vagon se strese in gremo. Čisto počasi lebdim na krilih železnih tirnic, ko se kmalu spet rezko ustavimo. Pomislim, da vlak najbrž menja tir, zaskrbi me, da nisem v napačnem vagonu, katere včasih snamejo, nadaljuje pa npr. samo polovica vlaka. Že kar nekaj časa stojimo na mestu. Grem na hodnik, se malo sprehodim. Nikjer nikogar. Čisto sama sem v vagonu, ooo, sranje, ne bo pravi. Skočim v pol metra visoko travo – v petkah, zanemarjen, očitno odročni tir. Kar po njem grem na blef v levo, nazaj na železniško, spet tečem, v upanju, da se od postaje ne oddaljujem še bolj. Neki delavci me začudeni opazujejo iz skladišč. Vprašam, če grem v pravo smer.
»Pa da, dušo, trči kao da te nema,« zakliče eden.
Upehana, zaripla in skrušena zagledam postajo. Še bolj se poženem in celo ujamem pravi vlak. Brzi vlak v Celovec. S spogledljivim sprevodnikom skompenzirava plačilo vozovnice, malo kun, tolarjev in mark, pa je bilo. Do Ljubljane sem zaspala ko ubita.

8 Comments:

At 2:29 pop., Blogger BigWhale said...

Cute :)

 
At 1:11 pop., Anonymous Anonimni said...

i play your favourite song...
darling..
we can rock it all night long darlng..
mellow mood is got me....
uh...uuuh..
darling..

clovek sit zivljenja navdusen nad pokrajino

 
At 2:38 pop., Blogger Zvita said...

si že naštudiral, kdaj nujno potrebujem drobtinico, da ne crknem od lakote

danes je tak dan, same here

pms ubija, neke oči me prebadajo, kot da bi vse vedele

kje si? povej, če bi že tako rad

 
At 6:20 pop., Blogger Zvita said...

črkovanje s tabo je
ruska ruleta

 
At 1:38 dop., Anonymous Anonimni said...

saj bi samo ze spis

clovek z garaznimi vekami

 
At 3:09 pop., Blogger Zvita said...

zdaj pa ti, najbrž

bi bi bi

 
At 8:53 pop., Anonymous ana. said...

malo pozno prebrano, ali ipaq - uau. kdaj bo knjiga? :)

 
At 9:38 pop., Blogger Zvita said...

ko se mi nehajo tresti roke in se vsaj malo ozemljim

 

Objavite komentar

Links to this post:

Ustvari povezavo

<< Home