Sem hotela nekaj napisati, pa me muzika, ki razgraja v trebuhu, preganja ven. V naravo. Na zrak ... Tale je pa že stara:

O p i j

Dan lenobno zeha skozi
osušena usta Zemljine skorje.

Vse načeto;
hiške iz kock,
svetišča iz snega,
papirnati avtomobili
in deklice na starinskih kolesih
drsijo v daljavo.

Mimo sopiha okoren vlak.

Drevesa žlampajo deževnico,
listje grgra,
ptice smrčijo.

Komolci, kolena in gležnji pomešani -
ljudje spake.

Polomljen utrip srca,
krokodilje solze puhtijo,
čebelji med greni,
kačji pastirji
namesto helikopterjev.

En-dva-tri,
kdo lovi?

Pogled nazaj,
vdih naprej.

Naivnost mladih rožic,
ki s toplim vetričem plešejo
svoj prvi trebušni ples.

Meni resnico,
tebi svobodo izbire,
zračni cilj vsem,
vlaku krila ...

Opij za verižno
zapestnico dovršenosti.